Iz stanovanj naredili prostor za degustacijo vin
Kjer je volja, tam je pot, pravijo. Prav z voljo, vztrajnostjo in odrekanjem ter jasnim ciljem lahko naredimo marsikaj. Dokaz za to je danes lično urejen nekdanji gospodarski objekt v Dolenji Brezovici pri Šentjerneju, ki bi moral davno tega služiti oljarni, a zgodovina je pisala povsem drugačno pot.
Posestvo nekdanjega župana Šentjerneja Karla Jordana, ki je občino vodil pred drugo svetovno vojno, je zaradi socialističnih razmer pristalo v državnih rokah, po denacionalizaciji pa so ga dediči podarili škofiji Novo mesto. Ob pomoči domačega župnika Antona Trpina, ki zna še kako prisluhniti utripu kraja, je zdaj del nekdaj ugledne domačije dobil novo vsebino.
V nekdanjem gospodarskem objektu, kjer so bila pozneje stanovanja, so zdaj dobili lično urejene in uporabne prostore člani Društva vinogradnikov Šentjernej, Šentjernejski oktet in Planinsko društvo Šentjernej, s tem pa bo stavba, sploh večji prostor za druženje, na voljo tudi širši skupnosti.
Lastniki domačijo podarili Cerkvi
Posestvo, ki stoji le lučaj od Šentjerneja, ima zanimivo zgodovino. Nekdaj je bilo v lasti Jordanovih, in že zunanja podoba stavb govori, da je šlo za uspešno, ugledno in napredno družino, gospodar Karel Jordan je bil pred vojno celo župan Šentjerneja. Posestvo je imelo mogočno hišo, v kateri so bivali Jordanovi, pa hišo za služinčad in gospodarski objekt, ki je bil predviden za oljarno. Čez cesto so bila mogočna polja za oljčno repico, a ambiciozni program je padel v vodo. Že pred drugo svetovno vojno je gospodar Karel videl, da v domovini ne bo uspeha, zato je z družino najprej odšel v Trst, potem pa v Ameriko, v Argentino.
»Družina ni bežala, pač pa so odšli sami, za uspehom. Po vojni je bilo to posestvo odvzeto, ker je bilo prazno in je v socializmu služilo, kot pač je v tistih časih. Tu so bila urejena stanovanja, samske sobe. Z denacionalizacijo je družina dobila premoženje vrnjeno, a ker se dediči niso imeli namena vrniti v Slovenijo, so se odločili, da celotno posest izročijo v dobrodelne namene škofiji z željo, da bi tu uredili dom za ostarele. Žal ti prostori niso primerni za to dejavnost,« je dejal šentjernejski župnik Anton Trpin, dom za ostarele je zdaj predviden na drugi lokaciji.
Tudi prostor za poslovna srečanja
Pred petimi leti pa so domači vinogradniki dobili idejo, da bi tu uredili svoje prostore, ki bi bili namenjeni tudi širši javnosti, saj v bližnji okolici ni ravno prostorov, kjer bi lahko prirejali družabna in poslovna srečanja, izobraževanja, degustacije in podobno. Sprva je investicija potekala pod taktirko prejšnjega predsednika domačih vinogradnikov Darka Bambiča, nadaljevala pa se je z zdajšnjim predsednikom Jurijem Krštincem, seveda ob pomoči članov, podjetnikov, občine in posameznikov.
Občina veliko stavi na turizem, in tudi ta stavba je kamenček v mozaiku turistične zgodbe kraja, ki mu daje poseben pečat krajina, zasajena z vinsko trto.
»Danes sem vesel in ponosen, da je stavba dobila novo podobo. Tisti, ki se še spominjate, v kakšnem stanju je bila prej, veste, kako velika sprememba je narejena. Koliko dela so imeli vinogradniki že s tem, da so iz kleti zvozili vso nesnago, ki se je desetletja samo nalagala. Zagotovo bi bili na novo podobo dela domačije ponosni tudi Jordanovi. Ob neki priložnosti se je pri meni oglasila Jordanova hčerka Lila in mi povedala, da je bila v njihovi nekdanji hiši urejena spominska soba, in ponudila se je, da bi bila pripravljena iz Trsta in Argentine pripeljati njihovo staro pohištvo, če bi uredili hišo. To govori o tem, da znajo tudi njihovi potomci ceniti zgodovino in dediščino svojih staršev,« je povedal župnik Trpin in dodal, da je v Šentjerneju pokopal kar tri Jordanove, očeta Karla, ki je dočakal kar 102 leti, njegovo ženo in sina Edvarda. Takšna je bila namreč njihova poslednja želja, zato so njihove žare po smrti pripeljali v Šentjernej, na domačo grudo.
Škofija Novo mesto oziroma župnija Šentjernej, ki bdi nad lastnino, je torej dala prostore gospodarskega objekta v najem, v klavrnem stanju pa sta še obe hiši, ob katerih raste mogočno drevo, ob njem je tudi vodnjak. Kakšno usodo bo pisalo preostalo posestvo, še ni znano, škofija ju je pripravljena tudi prodati.
»Obnovljeni objekt je dokaz, da je mogoče s sodelovanjem, pogovori in usklajevanjem ter strokovnim vodenjem narediti marsikaj, bomo pa tudi na občini poskrbeli, da bo objekt živel,« je obljubil župan občine Šentjernej Jože Simončič in dodal, da občina veliko stavi na turizem, in tudi ta stavba je kamenček v mozaiku turistične zgodbe kraja, ki mu daje poseben pečat krajina, zasajena z vinsko trto.
Družina ni bežala, pač pa so odšli sami, za uspehom. Po vojni je bilo to posestvo odvzeto, ker je bilo prazno in je v socializmu služilo, kot pač je v tistih časih.
O tem pričajo uspešni vinogradniki, tako majhni kot veliki, ki jih je prav v tem kraju res veliko. Spomnimo le na nekatere večje vinogradnike, kot so Štembergerjevi, Martinčičevi, Rumpretovi s Kmetijo Karlovček, pa Slovenčevi oziroma Jenškovčevi, Vinarstvo Gros Grubar ... Ob odprtju je bila priložnost za podelitev priznanj vinogradnikom za najboljša vina. Številna so bila nagrajena, trije vinogradniki pa so dobili šampionski naziv: Rok Zupančič je pridelal najboljši cviček, Gregor Štemberger je za sivi pinot 2017 dobil najvišjo oceno 18,47, Denis Gorenc pa je postal šentjernejski kralj cvička.
