Iz Ukrajine v slovensko reprezentanco
Da šport povezuje, je na svoji koži izkusila tudi 36-letna paralimpijka Valentyna Brik. Rojena je bila v ukrajinskem mestu Zaporožje, zdaj pa se pripravlja, da prvič obleče dres Slovenije. K nam je pribežala s sedemletnim sinom Bogdanom pred skoraj dvema mesecema.
Za nakup medicinske opreme
Pred vojnimi grozotami ni varen prav nihče. Vojaki, ki so v prvih bojnih linijah, so sicer najpogostejše žrtve, a vse več smrtnih žrtev med civilisti dokazuje, da vojna ne prizanaša nikomur. Zdravnik Rostislav Gubič, ki zadnjih deset let živi v Sloveniji, je bil v Ukrajini zaposlen v centru za urgentno medicino, na oddelku za anesteziologijo in intenzivno terapijo, in sicer v zahodnoukrajinskem mestu Lvov. Tja se je od ruske invazije zateklo mnogo Ukrajincev in tam je tudi vse več ranjenih, katerih preživetje in uspešna rehabilitacija sta odvisna zlasti od zdravniške pomoči. Kot opozarja, je v takšnih razmerah opreme za ustrezno zdravstveno oskrbo vedno premalo, zato pomagamo pri nakupu prepotrebne medicinske opreme za bolnišnico v Lvovu. Denarno pomoč lahko nakažete na transakcijski račun Sklada Ivana Krambergerja št. SI56 02922-0019831742, s pripisom za Ukrajino, sklicna številka 7249. Pomagate lahko tudi s SMS-donacijami. Pošljite SMS na 1919: z vpisano ključno besedo KRAMBERGER boste prispevali 1 evro, z vpisano ključno besedo KRAMBERGER5 pa 5 evrov.
Po naključju navezali stik
Slovenska ženska odbojkarska reprezentanca sede je uspešna na svetovni ravni, da bi mešala štrene najboljšim, pa je potrebovala še eno kakovostno igralko. Našli so jo po naključju. »Prvi stik z Valentyno je vzpostavil Aleš Gabršček, oče naše reprezentančne kapetanke. Vprašal jo je, ali bi igrala za Slovenijo. Potem sem tudi sam govoril z njo. Prišli smo tako daleč, da je maja lani prišla za teden dni. Dobro smo se ujeli in začeli smo urejati dokumentacijo za naturalizacijo. Lani poleti je prišla s sinom Bogdanom, jeseni pa je bila del strokovnega tima na evropskem prvenstvu v Turčiji, kjer smo bili četrti. Decembra je dobila potni list. Veseli smo, da jo imamo. Ekipi daje stabilnost, dodano kakovost in izkušnje,« je navdušen selektor Simon Božič. Tudi sama pove, da jo je kontaktiral oče naše kapetanke Lene Gabršček.
Izziv je sprejela: »Slovenske reprezentantke sem od nekdaj občudovala, vedno so bile tako dobre volje, nasmejane. Resnično sem si tudi sama želela, da bi enkrat igrala v taki pozitivni ekipi.« Kariero v Ukrajini je končala in se posvetila Bogdanu, ki je lani začel hoditi v šolo. Ko se je pojavila možnost igranja za našo državo, se je torej angažirala, predvideno je bilo, da bi prihajala v Slovenijo približno dva meseca pred velikimi tekmovanji. Tako bi morala pripotovati tudi letos proti koncu marca, a je Rusija 24. februarja sprožila obsežno invazijo na njeno domovino.
Dobri ljudje so ju vzeli v avto
Rešitev je našla v odhodu iz Ukrajine.
»S sinom sva neko družino prosila, da naju je vzela s sabo. Bogdanu sem dala jasno vedeti, da bo moral biti v avtu priden, potrpežljiv, tih in hvaležen, da so naju vzeli s sabo,« se spominja prvih dni vojne, ko sta se morala na hitro posloviti od njenega očeta Nikolaja in mačka Tuče, ki ga Bogdan pogreša vsak dan. »Pot je bila zahtevna, dobre tri dni smo potrebovali za razdaljo, ki bi jo sicer premagali v enajstih urah. Enkrat, ko je nad avto priletel helikopter, sem pomislila, da bomo umrli. Teh občutkov strahu se ne da opisati,« pripoveduje o psihično in fizično naporni vožnji do ukrajinsko-madžarske meje.
Od tam je poklicala v Slovenijo, Branko Mihorko, ob Simonu Božiču vodja in gonilna sila odbojke sede v Sloveniji, je bil takoj pripravljen pomagati. »Povedala sem mu, kje sva s sinom. Rekel je, da bo sedel v avto in prišel po naju … Nisem mogla verjeti. Res je prispel že čez štiri ure. Ko sem sedela v njegovem avtu, sem prvič po štirih dneh v miru zadihala,« pove Valentina, ki zdaj živi v Šempetru v Savinjski dolini in se vsak dan sliši z očetom. Upa, da bo z njim vse v redu.
Prometna nesreča
Valentyno imajo vsi v Sloveniji zelo radi, je marljiva profesionalka, športu se je zapisala že kot otrok. Sprva je zelo uspešno igrala odbojko v ukrajinski ligi, a je nato doživela hudo prometno nesrečo, v kateri si je poškodovala kolena. Prijateljica jo je povabila na trening odbojke sede in s soigralkami je leta 2012 na paralimpijskih igrah v Londonu osvojila bronasto kolajno. Od ukrajinske reprezentance se je torej poslovila, zdaj pa bi rada, tudi v znak hvaležnosti za vse, kar je Slovenija storila zanjo in za sina, dosegla odmeven rezultat v našem dresu.
Prva priložnost bo med 28. aprilom in 1. majem, ko bo Šempeter v Savinjski dolini gostil turnir zlate lige narodov, Slovenija pa se bo merila z najboljšimi na svetu. »Imamo velike ambicije. To bo moja prva tekma za reprezentanco Slovenije, ponosno bom nosila dres. Veselim se nastopa in verjamem, da bo veliko navijačev. Rada igram v taki atmosferi,« se nasmehne Valentyna, ki se pospešeno uči slovenščine. Če se z njo pogovarjamo počasi, razume že vse, pa tudi izražanje ji gre vse bolje. »Slovenija, od srca hvala, ker ste naju z Bogdanom sprejeli. Dali ste nama vse – dom, obleko, hrano in priložnost,« še hvaležno pove.
