Izdelala vse cerkve velikolaške župnije

VELIKE LAŠČE – Ustvarjalna upokojenka Ana Podržaj iz Velikih Lašč je ob lanskem božiču na ogled postavila maketi farne cerkve Marijinega rojstva v Velikih Laščah in njene podružnice, Marijine cerkve na Veliki Slevici, kjer je bila v vasi Brankovo tudi rojena. Zazrla se je v detalje in v že porušeni dom svojih prednikov vgradila sproščenost, popoln mir, neskončno ljubezen, in sicer tako, da se od blizu, skozi okno, na maketi razkaže notranja opremljenost podeželske stavbe, v kateri je na svet prijokalo dvanajst otrok, Anin oče je bil deseti.

Tako je bilo nekoč: stopiš na gang, od tod v vežico, iz nje na desno zaviješ v veliki štiblec, na levo v nišo in dnevni prostor s kmečko pečjo ter v mali štiblec. Navzgor se skozi vrata razkaže mustovž, na levi strani je mali cimr, na desni veliki cimr, naravnost je ahter s sušilnico za klobase. Sobani sta v mini različici opremljeni s posteljami, omarami, pohištvom, izstopata kmečka peč in brat, ki sedi zraven.

»Spomini na igrivo otroštvo in odraščanje v objemu ljubezni, ki nam jo je dajala družina, so darilo, ki sem ga odnesla na novi dom. Vse to prenašam na svojo družino, zadnja leta še posebno med decembrskimi prazniki, s praktičnimi prijemi, kar so zagotovo izdelave maket bogoslužnih stavb,« Podržajeva ne skriva ponosa.
 

Marija obvarovala svetišče

In se še enkrat ozre proti podružnični cerkvi na Veliki Slevici, eni izmed osmih v velikolaški župniji. Iz dobe turških vpadov se je ohranila zgodba, ki jo je v pesnitvi Turki na Slevici uporabil Josip Stritar. V njej pove, kako so Turki pridrli pred cerkev, njihov paša pa je hotel vanjo kar s konjem. Marija je obvarovala svoje svetišče pred skrunitvijo tako, da se je konju pri vratih vdrlo kopito v kamen na pragu. Ta kamen z odtisnjenim kopitom vam bodo še danes pri stranskih vratih v cerkev pokazali domačini.


Junija letos, ko je Ano nekoliko ustavila bolezen nog, se je lotila upodobitve še preostalih cerkva velikolaške župnije. Dovolj je bilo počitka, si je dejala: »Ana, žagice, pile, lepilo, sponke brž v roke, stirodur, pločevina in drug material so v zalogi še od lani. Do prve adventne nedelje je treba v makete obleči vse bogoslužne objekte, ki so tudi kulturni spomeniki. Korak po korak … to je najbolj varna pot, po katerih se najdlje pride.«

Čeprav je bila v delo vpeta od zore do mraka, ji je vse šlo kot po maslu.
V farni cerkvi so na ogled v sedanji podobi in barvi (tudi z električno razsvetljavo) še božje stavbe sv. Roka (nad Srobotnikom), sv. Jerneja (Rašica), sv. Jakoba (Mala Slevica), sv. Trojice (Male Lašče), Marije snežne (Lužarji) in Janeza Krstnika (Dvorska vas).

»Zlasti zaposlili sta me maketi cerkva v Dvorski vasi in Lužarjih, saj imata edini pokopališče,« je Podržajeva poudarila, da je to zamudno delo, ki pa vendarle sprošča. Vas Brankovo s hišami, kozolci, gospodarskim poslopji, je za svojo dušo upodobila še v jaslicah.


»Je že tako, da sem ročne spretnosti podedovala, po upokojitvi sem jih začela le uriti,« se Ana spominja strica, ki je znal mojstrsko poslikati panjske končnice, tudi ona je po njem nadarjena za likovno umetnost. Žal ji je poškodba roke zgodaj prekrižala sanje o slikarski prihodnosti. Toda tudi oče jo je veliko naučil: »Opazovala sem njegov stroj za obdelavo lesa, ki ga je sam sestavil. Ponujal mi je delo in možnost zaslužka, ki se je meril v drobtinah, v njih pa sem videla zvrhano vrečo zadovoljstva. V vse to poskušam vpreči vnuke, ki mi radovedno pomagajo.«