Izjemen kolesarski uspeh: paznik Stanko z ledom pod dresom postal svetovni prvak

»Vesel, ponosen sem. Postal sem svetovni prvak v ultrakolesarski preizkušnji, 24-urni kronometrski vožnji v Borrego Springsu v ZDA. To je kraljeva disciplina. Ne zavedam se še, kaj mi je uspelo, a po odzivih sodeč nekaj velikega,« je za Slovenske novice povedal 47-letni Stanko Verstovšek iz vasi Širje pri Zidanem Mostu. Ujeli smo ga na poti iz Združenih držav, kjer se je vpisal med nesmrtne.

V 24 urah 840 kilometrov

»Tekmovalo se je na dveh krogih: sprva smo 22 ur in pol vozili krog, ki je bil dolg 29 kilometrov, potem pa še uro in pol krog z osmimi kilometri. Vozili smo po krožni cestni progi, ki je bila odprta za promet, a na ključnih točkah so jo varovali reditelji. Poskrbljeno je bilo za varnost. Vozili smo po pravilih vožnje na čas – to pomeni, da nisi smel voziti v zavetrju drugega tekmovalca,« Stanko postreže s tehničnimi podatki.

Potem pa doda: »V 23 urah in sedmih minutah, kolikor sem dejansko vozil v teh 24 urah, sem prevozil 840 kilometrov oziroma 523 milj, prva zasledovalca sta v tem času naredila 510 oziroma 505 milj. Proga ni bila povsem ravna, tudi 3000 in več višinskih metrov se je nabralo, saj smo tekmovali na tipični ameriški cesti, ki je rahlo valovita, na trenutke tudi z zelo grobim asfaltom. Bilo je zelo vroče, več kot 30 stopinj, pihal je vroč veter, ponoči pa je bilo zelo mrzlo, kot je po navadi v puščavi. Startali smo v petih skupinah po 15 tekmovalcev.«

Na takih tekmah krize niso izjema, tudi pri Stanku je bilo tako. »Dirka traja 24 ur. To je cel dan. Kar pomislite, kaj se vam v enem dnevu zgodi doma, kaj se potem ne bi na dirki? Dva taka trenutka sta se zgodila. V prvem krogu sem si nabral šest minut prednosti, potem pa imel defekt. Za odpravo težav smo porabili 18 minut, toliko sem stal, padel sem na četrto mesto, potem sem prišel na tretje,« pravi Stanko.

»Tekmeca Avstrijec in Norvežan sta začutila, da bi mi lahko ušla, zato sta močno navila tempo. A ostal sem zvest svojemu tempu in po 14 urah sem bil spet vodilni. Prej omenjeni dvojec je odstopil: imela sta težave s kolenom oziroma prebavili. To se zgodi, ko greš čez sebe,« nadaljuje.

»Najhuje pa mi je bilo pet ur do konca dirke, ko je pihal ekstremno močan veter. Telo je bilo povsem razgreto ... Moral sem ustaviti, imel sem 45 minut prednosti pred konkurenco. Kar 20 minut sem počival, ko je moj trener rešil težave: pod dres mi je natlačil led, v roke pa podal ledeno kokakolo. Pomagalo je, preventivno pa sem potem počival še vsak krog po 30 sekund,« opiše svoje muke na ameriškem soncu.

Trener deklica za vse

Po vsem preživetem je bila sreča ob zmagi toliko večja. »Dobil sem medaljo in majico svetovnega prvaka, ki jo bom nosil leto dni. Denarnih nagrad ni, šteje osebno zadovoljstvo,« še pove Stanko, ki ga je na poti spremljal trener Aleš Suhadolnik, ki je bil deklica za vse, svoje delo pa je opravil izjemno.

»Poskrbel je za vse: pomagal pri defektu, podajal pijačo, napitke in gele, skrbel za mojo hrano in psihološko podporo,« ne skriva Stanko hvaležnosti, na tem mestu pa se zahvali vsem, ki so mu pomagali, da si je to tekmovanje sploh lahko privoščil, vključno s Kolesarskim centrom Sevnica & Krško.

»Stanislava Verstovška poznam še iz šolskih dni, ko še ni bil športnik. Prej bi rekel, da je imel nekoliko težav s preveliko telesno težo. In prav to je bil glavni razlog, da se je začel ukvarjati s športom, torej da bi shujšal. Začel je teči in takrat sva začela sodelovati kot trener in športnik, takrat še na čisto amaterski ravni,« se začetkov sodelovanja s Stankom spominja trener Aleš Suhadolnik.

»Pri Stanislavu je bilo po hitrosti napredka takoj očitno, da je iz pravega testa oziroma da je talent. Res ima 47 let, a to je starost, ki v tovrstnem športu še omogoča rezultate, saj je tu vzdržljivost najpomembnejša, te pa mlajšim kolesarjem primanjkuje. S trenerskega vidika menim, da je glavni razlog za Stanislavov uspeh v prvi vrsti njegov talent ter neizmerna disciplina in volja po treningu in rezultatu,« ga hvali trener.

Rezultati pa povedo svoje: Stanislav je trikratni evropski prvak v 24-urnem kolesarjenju, in tudi Guinnessov rekorder v 24-urnem kolesarjenju zunaj na stezi z 914 prevoženimi kilometri, prav tako je v njegovi lasti svetovni rekord na 100 km, ki jih je prevozil v dveh urah in 18 minutah.

Do 28.000 kilometrov na leto

»Lani sem se odločil, da grem na svetovno prvenstvo, ko sem postal evropski prvak,« Stanko pojasni, kako je dozorela ideja, da se preizkusi v ZDA. »Za take dirke se ne moreš pripraviti v letu dni. To je posledica dobrega dela in treninga skozi vsa ta leta. Praviloma na leto naredim med 25.000 in 28.000 kilometri, treniram do 20 ur na teden. Letos smo treningu kolesarstva dodali še fitnes, kar se je izkazalo za dobro,« Stanko opiše delo in razkrije, da že vrsto let rad kolesari, dvakrat je bil bronast na državnem prvenstvu amaterjev v vožnji na čas.

»Imam dosti hitrosti, zdaj pa smo to hitrost s treninga prenesli v vzdržljivost,« nadaljuje Stanko, ki je v teh 24 urah dosegal izjemno povprečno hitrost 36,4 km/uro. Kilometre je premagoval na 8,4 kilograma težkem kolesu iz karbona. Prihodnje leto bo spet nastopil na CroUltra 24, evropskem prvenstvu, ki bo na Hrvaškem.

Med tekmo ni izgubil teže. »Dva dni pred dirko sem imel 70 kilogramov. Dan pred startom sem z vnosom povečane količine ogljikovih hidratov pridobil kilogram. Med dirko pa se telo obnaša obrambno, zato začne v sebi zadrževati vodo. To je razlog, da med dirko pridobiš kilograme, jaz sem dva. Ko je konec, potrebuješ dva dni, da povsem izločiš to vodo, zato si neprestano na WC-ju,« Stanko, po poklicu pravosodni policist v zaporu Celje, razloži o kilogramih, ki pridejo in gredo.