Izlet v srednji vek

Lepi jesenski dnevi so kot nalašč za družinski izlet. V Žiče pri Slovenskih Konjicah, denimo. Iz Ljubljane bomo z avtomobilom potrebovali eno uro, Žiče so namreč od prestolnice oddaljene točno 100 kilometrov. Gre za starodavno naselje, a naš cilj še pet kilometrov oddaljena Žička kartuzija, ustanovljena okoli leta 1160. Eden najstarejših samostanov na Slovenskem, starejši je le stiški samostan cistercijanov iz leta 1132, spada med naše najfascinantnejše srednjeveške spomenike.

Če smo bolj radovedne popotniške sorte, bomo proti kartuziji z avtoceste proti Mariboru zavili že v Dramljah in nadaljevali pot po lokalni cesti skozi vasi in prek gozdnatih gričev, kak kilometer bo tudi makadama. Ostanki samostana se nam bodo skozi gozd na dlani prikazali naravnost filmsko. Lahko pa uberemo udobnejšo pot in nadaljujemo po avtocesti do Tepanj in od tam nazaj udobneje skozi Žiče in pri Škednju pod avtocesto proti kartuziji.

Ko smo stopili iz avta, nas je zajela tišina ob belih zidovih samostana, rahlo je žuborel le potoček, listje krošenj pa je porumenelo. Hoja po peščeni poti čez mostiček do glavnega vhoda, kjer se nam visoko proti nebu postavi zidovje veličastne gotske cerkve sv. Janeza Krstnika, deluje kot časovni stroj, ki te v trenutku prestavi daleč v srednji vek. Strehe ni več, le zidovi in pokončna prepišna okna brez barvitih vitražev pričajo o bogati preteklosti.

Težko si predstavljamo, kako so takrat živeli kartuzijani in ljudje naokoli, a vendarle, občutek daje slutiti, da so dali od sebe vso energijo, da bi se približali najvišjemu. Na desni smo opazili obrambno stavbo z lesenim gankom, na levi podolgovato poslopje z vhodom v Otokarjevo klet, kjer konjiška klet Zlati grič hrani peneča se vina.

Malo naprej preseneti križni hodnik, ki pa je zelo nizek in daje občutek, da so morali biti kartuzijani pred stoletji nekaj manjši od nas. V povprečju so bili menda srednjeveški ljudje nižji od nas za več kot 20 centimetrov.

Kot pravijo zgodovinski viri, so kartuzijo gradili po pravilih reda: običajno je imela dve stavbi, zgornjo in spodnjo. Spodnja naj bi stala na lokaciji današnje cerkve v bližnjem, kilometer oddaljenem Špitaliču, na mestu današnje cerkve, kjer naj bi imeli kartuzijani svoj hospic, kamor so najrevnejši okoliški prebivalci prihajali po hrano, obleko in zdravila.

Danes ohranjeno obzidje in vse stavbe znotraj so gradili postopoma, današnjo obliko je kartuzija začela dobivati v 15. in 16. stoletju, v času turških vpadov. Turki so večkrat poskušali vdreti v kartuzijo, in to jim je uspelo 3. marca 1531, ko so ubili priorja Andreja in nekaj menihov.


Kako vitalna in vplivna je bila Žička kartuzija v takratni Evropi, govorijo viri, da je knjižnica žičkih kartuzijanov štela nič manj kot 2000 na roke napisanih knjig. Skoraj dve desetletji (od 1391. do 1410.) pa je prav Žička kartuzija zaradi razkola v Katoliški cerkvi prevzela vodilno vlogo v politiki kartuzijanov. Prav v tej magični dolini sv. Janeza se je odločalo o življenju in delu vseh kartuzijanskih samostanov. Nekaj kartuzijanov iz Žič je bilo papeških svetovalcev.

Ker pa so bili kontemplativni red, se je njihova zgodba v dolini sv. Janeza končala leta 1782, ko je cesar Jožef II. v duhu razsvetljenskih reform ukinil vrsto samostanov po državi, tudi Žičko kartuzijo.


Samostan je počasi ostal prazen, podrli so nekaj celic patrov in material prodali, po velikem požaru v Konjicah so ljudje iz samostana vozili material za nadomestno gradnjo. Danes je lično obnovljen, v njem sta poleg muzeja urejena lončarski in slikarski atelje.