Izpoved mame, ki jo je izigrala lastna hči: tri leta se že tožarita

Življenje ne teče vedno tako, kot si zamislimo, in pogosto ima svoje načrte. O tem bi lahko veliko povedali zdravniki, učitelji in ne nazadnje tudi pravniki, ki se vsakodnevno soočajo z ljudmi, ki s svojimi zagonetnimi, nepredvidljivimi in včasih tudi naivnimi zgodbami pristanejo na sodišču. Ena takšnih zgodb je zgodba 85-letne Filipine, ki sicer prihaja iz Splita na Hrvaškem, a po pogovoru s slovenskim pravnikom kaže, da njena usoda, ki se trenutno odvija na sodišču, ne bi bila po slovenski zakonodaji nič enostavnejša.

Gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki v praksi postajajo čedalje bolj priljubljene. Z njimi si starejši ljudje zagotovijo dosmrtno preživljanje v zameno za izročitev najpogosteje nepremičninskega premoženja svojim potomcem. 

Filipina je slabotna, nemočna in komaj okretna že leta 2018 s hčerko podpisala pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pišejo hrvaški mediji. Če bi hčerka vestno skrbela za svojo mamo, bi v zameno po smrti dobila stanovanje. A Filipina pravi, da njena hči, ki živi v stanovanju poleg njenega, ne skrbi zanjo, hkrati pa se njenemu stanovanju po pogodbi noče odreči. Gospa bi lahko stanovanje prodala in si plačala zasebni dom za oskrbo starejših, kjer bi dobila vso potrebno skrb in nego, a zaradi pogodbe o dosmrtnem preživljanju tega ne more storiti. 

»Niti sanjalo se mi ni, da se mi bo to zgodilo, da se bova s hčerko tri leta vojskovali, tudi sodno, in da ne bova v dobrih odnosih. Vse bi si lahko predstavljala, smrt, bolezen, starost, potrese, vse, vse, vse ... S tem, da se tožariva, pa se še danes ne morem sprijazniti, in zato menim, da so mi šteti dnevi.  Dnevi so mi šteti, ne le fizično zaradi moje diagnoze, ampak tudi psihično so mi iztrgali dušo!',« je za hrvaški medij dejala Filipina.

Mag. prava Rok Križanec. FOTO: Osebni Arhiv

Je razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju po slovenskem pravu mogoča in kako dolgi so postopki?

Ostarela Filipina želi na hrvaškem sodišču pogodbo o dosmrtnem preživljanju razvezati, da bi lahko prodala svoje stanovanje in si plačala dom za starejše. S hčerko se tožarita že tri leta, a pogodba še ni razvezana. So postopki v Sloveniji hitrejši?

»Slovenski obligacijski zakonik omogoča razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju po njeni sklenitvi in po določenem času njenega izpolnjevanja. Pogodbenika lahko v primeru medsebojnega soglasja vedno sporazumno razvežeta pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Ti primeri niso prav pogosti, saj do vprašanja razveze pogosteje pride takrat, ko pogodbenika nista več v najboljših odnosih. Zakon poleg sporazumne razveze omogoča razvezo iz dveh razlogov: prvi, če katera izmed pogodbenih strank ne izpolnjuje pogodbe, in drugi, če po sklenjeni pogodbi stranki živita skupaj, njuno razmerje pa se tako omaje, da postane skupno življenje neznosno. V primeru obstoja katerega izmed zgornjih pogojev mora prizadeti pogodbenik zahtevati razvezo na sodišču, kar pomeni, da pogodbe ne more razvezati s preprosto izjavo drugemu sopogodbeniku,« pojasnjuje pravnik in odvetnik Rok Križanec.

Znano je, da sodni postopki v Sloveniji niso prav hitri, pravi Križanec, zato je ob razvezi pogodbe o dosmrtnem preživljanju »treba računati na to, da bo postopek na prvi stopnji trajal približno 2 leti, pritožbeni postopek (če do njega pride) pa navadno še eno leto«.

Koliko je primerov razvez pogodb in koliko izigravanj?

»Opažamo, da stranke sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju večinoma dosledno spoštujejo in jih uresničujejo. V določenem odstotku pa se srečujemo tudi s primeri, ko pogodbeni stranki s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju sploh nista zasledovali namena dosmrtnega preživljanja, temveč sta želeli zlasti obiti dednopravne predpise in s tem izigrati preostale dediče. V teh primerih se pogodbe o dosmrtnem preživljanju načeloma že od začetka ne uresničujejo oziroma spoštujejo,« pravi Križanec.

Dodaja, da »v praksi primerov razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni malo – tako iz razloga neizpolnjevanja obveznosti kot iz razloga neznosnega skupnega življenja«.

Zanimivi so primeri, ko se oba razloga prepletata – torej ko zaradi nesoglasij med strankama preživljanec začne zavračati pomoč preživljalca, posledično pa slednji ne more izpolnjevati svojih pogodbenih obveznosti.

»V teh primerih sodišče pripisuje pomembno težo temu, kateri izmed pogodbenikov je odgovoren za omajanje razmerja, kot tudi, ali je neznosnost skupnega življenja zgolj subjektivna (tj. da jo tako doživlja ena stranka) ali pa je neznosnost tudi objektivno zaznavna. Pravni red se načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot pa k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od dojemanja neznosnosti iz strani ene stranke,« pravi Križanec.

Spomni se, da je sodišče v nekem primeru zavrnilo razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je zahteval preživljanec. Ugotovilo je namreč, da je do konfliktne situacije in posledičnega neizpolnjevanja obveznosti prišlo, ker je hotel imeti preživljanec mir in je hotel biti sam v svojem domu ter je zato zavračal pomoč preživljalca. Za neizpolnjevanje obveznosti je bil tako v celoti odgovoren preživljanec, hkrati pa njegova subjektivno dojemanja neznosnost skupnega življenja ni bila objektivno utemeljena.