Izpoved mlade Slovenke: koronavirus prebolela, a posledice ostajajo
Kar 26 dni je bila v karanteni. Zdaj kljub dvema negativnima testoma ostaja še vedno doma.
Odpri galerijo
Tei se je po okužbi s koronavirusom zdravstveno stanje kmalu poslabšalo in morala je v bolnišnico. Zdaj je sporočila, kako se počuti po bolezni. FOTO: Matej Povše, UKC Ljubljana
Ena prvih Slovenk, ki je javno spregovorila o koronavirusu, je 22-letna Tea. O boleznih, simptomih in zdravljenju piše na blogu Koronavirus, kaj pa zdaj?. Da bo začela pisati blog, se je odločila, ker je opazila, da »primanjkuje informacij iz prve roke«.
Tea je tako zbrala pogum in na blogih opisala vse, kar je doživljala kot okužena. V svojih zapisih je mlada Slovenka priznala, da se je »ležanja in izolacije naveličala že prvi večer«, a dolgčas je kmalu presekal vpliv bolezni na organizem. »Nisem vedela, da najhuje šele prihaja,« je iskreno povedala na svojem blogu. »Noč s petka na soboto je bila peklenska. Zaradi bolečin nisem našla udobnega položaja za spanje, v nekem trenutku sem celo čepela na postelji in dremala, saj sem bila tako zelo utrujena. Tresla me je mrzlica, hkrati sem vrela od vročine. Po licih so mi tekle solze obupa, nisem si znala pomagati.« Takrat, sredi marca, je tudi zapisala, da se ji se stanje poslabšalo, zato je pristala v bolnišnici. »Do danes tudi nisem točno vedela, kaj so mislili tisti, ki so opisovali občutek, da ti pljuča zaliva voda. Zdaj to na žalost vem,« je pojasnila bolnica.
Po dobrem mesecu dni, ko so ji zdravniki postavili diagnozo, se je zdaj Tea ponovno oglasila in razkrila, kakšno je njeno življenje po bolezni.
Objavljamo celotni zapis (nelektoriran).
8. april: Izvedela sem, da sem bila tudi drugič negativna, kar pa pomeni, da sem lahko končno zapustila nadstropje izolacije in tesno objela svoje najdražje. Po 26 dneh je to neverjeten občutek. Zdaj pa bom dala za kakšno uro stran telefon in ostale elektronske naprave, ki so mi v tem obdobju krajšale čas in bom uživala v tesnih objemih, pasjih dlakah, luksuzu prostosti, dihanju svežega zraka brez maske.
Ne glede na dva negativna testa ostajam doma, storite enako tudi vi.
11. april: Tako. Pa že pečem pecivo in jem kosilo za jedilno mizo. Včeraj je bil res dan tesnih objemov, zdaj pa se je zadeva znormalizirala. Uživam v malenkostih, ki so navadno rade spregledane. Veste koliko pomeni, da se zjutraj lahko usedem za mizo in v družbi pozajtrkujem? Ali pa to, da lahko hodim med prostori brez omejitev? Mislim, da sem včeraj prvih 15 minut hodila samo po stanovanju in se navduševala.
Ker sem še vedno brez kondicije in moči ne morem na sprehod s psičko in mamo, saj bi ju le s težavo dohajala. Sem pa zato šla na sprehod z babico. Ona okreva po operaciji kolena in trenutno je najina zmožnost za sprehode zelo usklajena. Naredili sva kratek krog v počasnem tempu in res si je dobro pretegniti noge.
Naš tempo življenja se bo počasi vrnil na normalne tire, vsaj kar se tiče funkcioniranja v hiši. To, da sem bila v izolaciji ne pomeni, da se bomo zdaj vsak dan objemali in plesali zahvalni ples soncu. Pri nas normalno pač pomeni, da si bomo šli na trenutke na živce, sploh ko se me bodo moji naveličali, ko bom preveč govorila, kar mi je v navadi. Predvsem nismo več navajeni živeti skupaj, sploh pa ne tako, da smo vsi doma. Jaz sem doma nazadnje živela tri leta nazaj, vrnila sem se za par mesecev, a sem takrat ves čas imela dve službi, občasno tudi tri, zato se nismo kaj dosti videli. Mislim, da bo trenutna situacija od vseh terjala veliko prilagajanja.
Rada bi verjela, da se bo tudi izven gospodinjstev zadeva kmalu postavila nazaj v normalno stanje. Nimam občutka, kako dolgo bi naj to še trajalo, o vsem skupaj vem ravno toliko kot ostali. Vse kar nam trenutno preostane je, da upamo na najboljše.
Mnogi mi pišete, če bom zdaj z blogom nadaljevala. Mislim, da je tale prišel h koncu, saj ne vem, kaj naj na temo virusa še pišem, saj sem od zdaj naprej v isti situaciji kot večina vas. Morda odprem nov blog, a iskreno ne vem o čem pisati. Moji dnevi trenutno niso tako hudo zanimivi, idej o raznih drugih temah pa nimam. Lahko bi verjetno pisala kaj o receptih, ki jih bom v teh dneh preizkušala, a o tem zopet nimam kaj dosti pisati. V kolikor ima kdo kakšno zanimivo idejo, sem odprta za predloge, morda pa najdemo kaj, o čemer bi imela jaz kaj za povedati, vi pa bi to radi prebrali.
Tea je tako zbrala pogum in na blogih opisala vse, kar je doživljala kot okužena. V svojih zapisih je mlada Slovenka priznala, da se je »ležanja in izolacije naveličala že prvi večer«, a dolgčas je kmalu presekal vpliv bolezni na organizem. »Nisem vedela, da najhuje šele prihaja,« je iskreno povedala na svojem blogu. »Noč s petka na soboto je bila peklenska. Zaradi bolečin nisem našla udobnega položaja za spanje, v nekem trenutku sem celo čepela na postelji in dremala, saj sem bila tako zelo utrujena. Tresla me je mrzlica, hkrati sem vrela od vročine. Po licih so mi tekle solze obupa, nisem si znala pomagati.« Takrat, sredi marca, je tudi zapisala, da se ji se stanje poslabšalo, zato je pristala v bolnišnici. »Do danes tudi nisem točno vedela, kaj so mislili tisti, ki so opisovali občutek, da ti pljuča zaliva voda. Zdaj to na žalost vem,« je pojasnila bolnica.
Po dobrem mesecu dni, ko so ji zdravniki postavili diagnozo, se je zdaj Tea ponovno oglasila in razkrila, kakšno je njeno življenje po bolezni.
Objavljamo celotni zapis (nelektoriran).
8. april: Izvedela sem, da sem bila tudi drugič negativna, kar pa pomeni, da sem lahko končno zapustila nadstropje izolacije in tesno objela svoje najdražje. Po 26 dneh je to neverjeten občutek. Zdaj pa bom dala za kakšno uro stran telefon in ostale elektronske naprave, ki so mi v tem obdobju krajšale čas in bom uživala v tesnih objemih, pasjih dlakah, luksuzu prostosti, dihanju svežega zraka brez maske.
Ne glede na dva negativna testa ostajam doma, storite enako tudi vi.
11. april: Tako. Pa že pečem pecivo in jem kosilo za jedilno mizo. Včeraj je bil res dan tesnih objemov, zdaj pa se je zadeva znormalizirala. Uživam v malenkostih, ki so navadno rade spregledane. Veste koliko pomeni, da se zjutraj lahko usedem za mizo in v družbi pozajtrkujem? Ali pa to, da lahko hodim med prostori brez omejitev? Mislim, da sem včeraj prvih 15 minut hodila samo po stanovanju in se navduševala.
Ker sem še vedno brez kondicije in moči ne morem na sprehod s psičko in mamo, saj bi ju le s težavo dohajala. Sem pa zato šla na sprehod z babico. Ona okreva po operaciji kolena in trenutno je najina zmožnost za sprehode zelo usklajena. Naredili sva kratek krog v počasnem tempu in res si je dobro pretegniti noge.
Naš tempo življenja se bo počasi vrnil na normalne tire, vsaj kar se tiče funkcioniranja v hiši. To, da sem bila v izolaciji ne pomeni, da se bomo zdaj vsak dan objemali in plesali zahvalni ples soncu. Pri nas normalno pač pomeni, da si bomo šli na trenutke na živce, sploh ko se me bodo moji naveličali, ko bom preveč govorila, kar mi je v navadi. Predvsem nismo več navajeni živeti skupaj, sploh pa ne tako, da smo vsi doma. Jaz sem doma nazadnje živela tri leta nazaj, vrnila sem se za par mesecev, a sem takrat ves čas imela dve službi, občasno tudi tri, zato se nismo kaj dosti videli. Mislim, da bo trenutna situacija od vseh terjala veliko prilagajanja.
Rada bi verjela, da se bo tudi izven gospodinjstev zadeva kmalu postavila nazaj v normalno stanje. Nimam občutka, kako dolgo bi naj to še trajalo, o vsem skupaj vem ravno toliko kot ostali. Vse kar nam trenutno preostane je, da upamo na najboljše.
Mnogi mi pišete, če bom zdaj z blogom nadaljevala. Mislim, da je tale prišel h koncu, saj ne vem, kaj naj na temo virusa še pišem, saj sem od zdaj naprej v isti situaciji kot večina vas. Morda odprem nov blog, a iskreno ne vem o čem pisati. Moji dnevi trenutno niso tako hudo zanimivi, idej o raznih drugih temah pa nimam. Lahko bi verjetno pisala kaj o receptih, ki jih bom v teh dneh preizkušala, a o tem zopet nimam kaj dosti pisati. V kolikor ima kdo kakšno zanimivo idejo, sem odprta za predloge, morda pa najdemo kaj, o čemer bi imela jaz kaj za povedati, vi pa bi to radi prebrali.
