Izpoved zapornice Mance: Nikoli si ne bom odpustila, da sem jim vzela prijatelja, sina, brata ...
»Človek ne razmišlja, do česa lahko pride. Imela sem v glavi, da se to dogaja le drugim, ne meni. Ta dogodek me je zaznamoval, saj se mi je v minuti svet obrnil na glavo. Težko se je sprijazniti s tem, da kar koli naredim, prijatelja ne bo več nazaj. To je najhuje. Veš, da si naredil napako, ki jo je nemogoče popraviti, in ne veš, ali boš te občutke krivde lahko preživel. Nikoli ne bom sprejela, si odpustila, kar sem storila. Tudi če bi dobila višjo zaporno kazen, bi jo sprejela. Po nesreči sem razmišljala, da moje življenje ni več vredno nič, da sem uničila drugim življenje, vzela sem jim prijatelja, sina, brata. Ker so mi družina, partner in prijateljica stali ob strani, sem se lahko izvlekla iz teh črnih misli. Sporočila bi drugim, naj res dobro razmislijo, ali se izplača. Ne gre za eno osebo, gre za celo družino, prijatelje, sodelavce, cela skupnost je lahko zaznamovana zaradi sebičnosti ene osebe, ki sede pijana za volan. Sama sem to storila samo enkrat, a že prvič je bilo usodno. S svojo zgodbo želim podajati širše sporočilo o posledicah in ozaveščati o zlorabi alkohola ter v družbi nekaj premakniti.«
Tako svojo zgodbo pripoveduje Manca, potem ko jo je prometna nesreča, ki jo je povzročila pijana, usodno zaznamovala, saj je v njej umrl njen prijatelj.
»Vse žrtve prometnih nesreč so tragične in usodno zarežejo s težko bolečino. Storilci, pri katerih so občutki obžalovanja zelo močno izraženi, pogosto izpovejo, da zaporna kazen ni najhujša kazen, ki jih je doletela. Povzročili so izgubo življenja in s tem zaznamovali tudi družine, prijatelje, znance žrtve, s to odgovornostjo in z bremenom pa se bodo morali soočati vse svoje življenje,« so poudarili in tako položili na srce vsem voznikom, naj ne podcenjujejo vpliva alkohola na vožnjo, ker varna meja pitja alkohola ne obstaja. »Če se odpravljate na dogodek, kjer je verjetnost, da boste uživali alkohol, vnaprej načrtujte, kako boste varno prišli domov,« svetuje Agencija za varnost prometa, ki vseskozi zagovarja ničelno toleranco do alkohola v prometu, saj je to edini načini, da smo odgovorni do vseh.
Vesna Kopač, vodja Oddelka za vzgojo v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ig, je predstavila, kako poteka rehabilitacija zapornikov, ki so se za zapahi znašli zaradi alkohola. Vsakega obsojenca ali obsojenko obravnavajo individualno z osebnim načrtom. V prvi fazi so intenzivni poglobljeni pogovori, v katerih obsojenca motivirajo za pogovor, sklenejo terapevtski dogovor, kjer se dogovorijo za pravila igre, druga faza je faza edukacije. V tretji fazi sledita preverjanje in vzdrževanje abstinence. »Za Manco smo med obravnavo prepoznali, da je terapija tudi udeležba na tovrstnih dogodkih ozaveščanja – prek njih bo lažje predelala travmo in skupnosti nekaj dala. Tudi nas, zaposlene v zaporih, se dotaknejo zgodbe s tragičnimi posledicami, zato se pridružujemo pozivu ničelne tolerance do alkohola, drog in uporabe telefona na cesti. Poslužujmo se drugih rešitev – ni tabu poklicati taksi ali svoje heroje v pižamah,« opozarja Kopačeva.
V uredništvu se pridružujemo pozivu organizatorjev dogodka, ki je: »Ne bodite vzrok za prižig intervencijskih luči, naj svetijo le praznične.«
