Izseljenka Ivanka po 60 letih srečala svojo učiteljico (FOTO)

Johanna Penz, nekoč Ivanka Popelar, se je v predprazničnem času z možem Johannom sprehajala po Ledini, svoji rojstni vasi, ki jo je zapustila pred davnimi šestdesetimi leti. Pokazati mu je želela gozd, ki ga je podedovala po starših, a ga je prepustila nečaku Andreju, pri katerem stanuje, kadar pride iz Nemčije, to pa stori vsako leto enkrat.

Srečanje je bilo ganljivo.

Po poti navkreber je Johann začutil bolečino v nogi in strmega terena ne bi zmogel, zato sta se obrnila. Se je pa Ivanka spomnila, da bi spotoma pogledala, ali še stoji nekdanja vaška šola, v kateri je gulila šolske klopi. Res sta šla do stare hiše, v kateri je bila nekoč šola, nato pa od bližnjih sosedov izvedela, da je tudi njena učiteljica Kristina Kokošar, ki se po poroki piše Černič, še živa. Bila je presenečena in odločila se je, da jo bo v naslednjih dneh obiskala.

Rojen na vlaku

Čeprav Ivanka v Nemčiji, o kateri je sanjala kot otrok, živi že 60 let, sta se z nekdanjo učiteljico, ki korači v 94. leto življenja, takoj prepoznali. In bili srečanja neizmerno veseli. Obujali sta spomine na čase, ko je v podružnični šoli na Ledini, ki je imela le eno učilnico, potekal kombinirani pouk za učence od prvega do tretjega razreda. Zaradi prostorske stiske je učiteljica otroke razdelila v tri izmene, vse pa je poučevala sama.

Ivanka Popelar z nečakom Andrejem Liscem z Ledine

»Pouk je potekal od osme do 16. ure, četrtki pa so bili prosti,« se spominja učiteljica. V učilnici je bila krušna peč, na katero je mlada učiteljica Kristina iz Bele krajine, ki je prej službovala na Trebelnem in v Šentjanžu na Dolenjskem, posadila šolarje, ki so mokri in prezebli tudi celo uro hodili od doma. Ker v hiši ni bilo vode, jo je moral reditelj vsak dan znova prinesti. V razredu so bili poleg miz in klopi velika tabla, zemljevid, nekaj nagačenih ptic in omara s knjigami. »Nekoč ste vsakemu učencu dali domov za branje knjižico pravljic. Mojo je mama zmečkala in vrgla stran,« se je spominjala Ivanka, ki je je bilo naslednji dan strah iti v šolo, saj se je bala, da bo kregana.

»Toda znašla sem se in pred odhodom v šolo sem pravljice speglala z likalnikom,« se smeje Ivanka. Še posebno ji je ostal v spominu miting oz. nastop pod vaškim kozolcem. »Nastopala sem s pesmico Kadar jaz velika bom, na sonček bom šla,« se spominja. Še bolj kot pesmi se spominja, kako so se ji tresla kolena.

Učiteljico, ki ji je Ivanka ostala v spominu tudi po tem, kako lepo dekle je bila, je zanimalo, zakaj se je tako mlada podala v širni svet in kako se ji je godilo na tujem. Izvedela je, da si je že kot deklica želela v Nemčijo, kjer je dve leti v rudniku delal njen oče. Zlasti pa jo je očaralo, »ko se je oče s sosedom, stricem Radijem, pogovarjal v nemškem jeziku«.

Njej se je zdela ta govorica tako blago zveneča, jezik pa lep. Pri sedemnajstih se ji je ponudila priložnost, da odide, potem ko so ji znanci v tujini uredili službo in sobo in je pridobila potni list, po katerega je morala v Novo mesto. Zaposlitev je dobila v nemški tekstilni tovarni, se poročila in rodila tri sinove: Mihaela, Martina in Roberta.

»Če si mlad, ni nič težko,« pove Ivanka, ki je že zgodaj postala vdova. Kasneje ji je življenje na pot pripeljalo Johanna Penza, moža madžarskih korenin, ki ima iz prejšnjega zakona tudi dva otroka. »Njegova družina je bila izgnana z Madžarske in moj mož se je rodil na vlaku,« njegovo življenjsko zgodbo opisuje Ivanka. Moževa družina se je dobra znašla in se ukvarjala s kmetijstvom. Johann, ki ne govori slovenskega jezika, razume pa ga, je kot sedemletni fantič od hiše do hiše kupoval jajca, njegov oče pa jih je prodajal oz. švercal naprej.

Ivanka se pohvali, da jima gre danes dobro in uživata. »O vrnitvi ne razmišljam, zavedam pa se, od kod prihajam«, pravi. »Letos sva si z Johannom prihranila tri tedne za tisto najlepše, za obisk Slovenije.« Nikoli pa si ni mislila, da si bo obisk v domovini polepšala s srečanjem z nekdanjo učiteljico Kristino.

»To je bilo senzacionalno, ko sem izvedela zanjo,« je vidno ganjena ponavljala Ivanka. Tudi ko so prazniki mimo, se spominja nepozabnega srečanja in po telefonu sporoča, kako zelo lahko drobne stvari človeku polepšajo življenje.