Izumrle jerebice hočejo vrniti na Vipavsko (FOTO)
Veliko naravoslovno razstavo V vrtincu sprememb, ki jo je Cankarjev dom pripravil v sodelovanju s Prirodoslovnim muzejem Slovenije, si je v dobrih dveh tednih ogledalo že okoli 1500 obiskovalcev. Na njej je na ogled tudi več sto prepariranih živali. Žal je med njimi precej takih, ki so pri nas že izumrle ali pa jim to grozi v kratkem, če na državni ravni ne bodo ukrepali. Doslej je človek kriv za izumrtje že več kot 800 živalskih vrst, od tega kar 113 vrst ptic. V Sloveniji ni več prlivke in klavžarja, podobna usoda pa grozi tudi poljski jerebici.
Mu bodo prisluhnili?
Eden ljubiteljev ptic in živali na splošno je tudi Ljubo Mohorič, ki si že dve leti prizadeva, da bi v zgornjem delu Vipavske doline na 7,2 hektara površine uredili ograjen primestni park Avgurij, v katerem bi zagotovili življenjski prostor za poljske jerebice, ki so jih v tem koncu Slovenije iztrebili že pred 50 leti, pa tudi za 15 vrst okrasnih fazanov, ki jih pri nas ljubitelji okrasnih ptic gojijo že več kot sto let, a še nimajo domovinske pravice oziroma statusa avtohtonih živali. Po Mohoričevem prepričanju bi lahko avgurij oziroma zatočišče za jerebice in fazane uredili na zemljišču v lasti Slovenskih državnih gozdov (SiDG). Projekt bi lahko bil hitro uresničljiv, če bi ga država podprla z brezplačno oddajo omenjenega zemljišča v neposredni bližini vipavskega odlagališča odpadkov in brezplačno postavitvijo visoke panelne ograje, ki jo prav zdaj odstranjujejo na meji s Hrvaško. Ljubitelji in rejci ptic, združeni v študijski krožek pri Ljudski univerzi Ajdovščina, pa so pripravljeni za začetek projekta reintrodukcije jerebic in fazanov v parku prispevati 20 umetno vzrejenih jerebic in približno 60 okrasnih fazanov.
V parku bi obstoječemu drevju in grmovju lahko dodali še nekaj novih dreves in več grmovnic, primernih za gnezdenje ali skrivanje teh ptic, na približno tretjini površine pa bi namestili mreže, ki bi jih ščitile pred ujedami. Park naj bi deloval po načelu soupravljanja. Država in občina bi zagotavljali denar za vsaj enega redno zaposlenega vzdrževalca in nadzornika, za strokovno delo pa bi lahko občasno skrbeli še zanesenjaki iz omenjenega krožka, rejci jerebic in fazanov, strokovnjaki iz Društva za opazovanje in proučevanje ptic ... Ker bi bil izobraževalne in študijske narave, bi ga obiskovali šolarji, študentje biologije, veterine, varstva narave. Lahko bi postal del krajevne ponudbe, s pobrano vstopnino, donacijami, občinskimi, državnimi ali evropskimi sredstvi pa bi sofinancirali tudi njegovo delovanje. Mohorič meni, da bi od okoliških kmetov zlahka dobili še poceni hrano (koruzo in razno drugo zrnje).
V prvi fazi so pobudniki vnovične naselitve jerebic v domačem okolju lani vzredili jerebice in okrasne fazane, v drugi so jerebice zaradi navajanja na naravo prestavili marca letos v remizo v ekocelico na zasebnem zemljišču Petra Ježa, ki meri 0,6 hektara in je pod varstvom ljubiteljev (gojiteljev). V tretji fazi pa bi v 7,2 hektara velik park Avgurij na državni zemlji naselili jerebice iz omenjene ekocelice in fazane iz domačih voljer. Fazani bi v njem ostali trajno, jerebice pa bi postopoma naseljevali v zgornji del Vipavske doline na okoli 3600 hektarov veliko površino. A šele ko bi bilo poskrbljeno za formalne, družbene in okoljske pogoje.
V tujini so bolj zavzeti
Ptica selivka klavžar, ki je nekoč poseljevala vse Sredozemlje in Srednjo Evropo, je pri nas domnevno izumrla okoli leta 1500. Ta nenavadni ibis, ki se hrani predvsem na odprtih suhih travnikih in poljih, je v naravni koloniji še nedavno živel le še v Maroku, zdaj pa ga vse pogosteje – a le v preletu – videvamo tudi pri nas. A ne zaradi naših ukrepov, temveč zato, ker so se v sosednji Avstriji lotili projekta njegove vnovične naselitve. Trenutno je več naselitvenih kolonij vzpostavljenih tudi v Nemčiji in Italiji.
Mohorič je prepričan, da bi se projekta vnovične naselitve poljskih jerebic v vipavski ekocelici lahko lotili tudi pri nas. Še sploh ker imajo take projekte oziroma aviarije celo v Vietnamu in drugih manj razvitih državah. Žal je pred dvema letoma ob prvem poskusu predstavitve projekta naletel na hladen odziv tako državne stroke kot lovcev in Društva za opazovanje in proučevanje ptic (Dopps). Lovska družina Vipava je dala vedeti, da ne vidi smisla v uvajanju predlagane ekocelice oziroma projekta na splošno – koncesijska pogodba jih pač ne zavezuje, da morajo poskrbeti za vnovično naselitev izginulih vrst. Zavod za varstvo narave pa na vlogo pobudnikov ustanovitve ekocelice Skladu državnih gozdov kot lastniku zemljišča ni izdal pozitivnega strokovnega mnenja, »češ da je območje naravovarstveno pomembno, omenjeno zemljišče pa prepoznano tudi kot habitat močvirske sklednice«. Kar pa je po Mohoričevem mnenju malo verjetno, saj se tam že več let zaporedoma pase več konj.
Ko so lani sklicali nov sestanek, se je, pravi Mohorič, odzval predstavnik Zavoda za gozdove Slovenije, Zavod RS za varstvo narave »ni imel časa«, LD Vipava ni odgovorila na vabilo, Dopps pa je imel pomisleke glede strokovnosti in pristojnosti pobudnikov (Mohorič ima, denimo, magisterij iz varstva narave). Sta pa se srečanja udeležila kar dva predstavnika občine Ajdovščina. Dogovora o nadaljnjem sodelovanju niso dosegli, je pa Zavod RS za varstvo narave medtem soglašal z betoniranjem porečja reke Vipave in gradnjo kolesarskih poti na območjih Natura 2000. Prav tako se ni uprl, nadaljuje Mohorič, več kvazinaravovarstvenim projektom oziroma regulacijam potokov, požigom in sekanju mejic, ki koristijo le človeku in ne naravi. Opaža, da se varstvo vrst raje kot v naravi izvaja na »interaktivnih zgibankah in zemljevidih«. Medtem so iz okoliških gozdov Nanosa in Čavna izginili tudi divji petelin, gozdni jereb in kotorna, Vipavska dolina z okolico pa je tako ostala brez poljskih in gozdnih kur.
7,2 hektara bi meril primestni park Avgurij.
Obupali ne bodo
Ne glede na nerazumevanje »varuhov narave« so trije ljubitelji jerebic lani nadaljevali svojo pot. Magda Ambrožič, Bogdan Bone in Ljubo Mohorič so vzgojili 28 jerebičk in jih že prestavili v poskusno remizo na zasebnem zemljišču, pri čemer se ne obremenjujejo preveč z vprašanjem, za katero podvrsto jerebice gre. Navsezadnje smo pri projektu doseljevanja risa v naše gozdove za večjo gensko pestrost uvozili že več risjih samcev in samic iz Romunije in Slovaške. Hkrati so izvedli več poskusov v naravi. Opazovali so, kako so kune, lisice in drugi plenilci ropali jajca iz jerebičjih gnezd, kako so jerebice prenočevale, kako so se izogibale plenilcem, kako iščejo hrano (na Vipavskem je trav, plodov črnega bezga in belega grozdja ter zrnja zanje dovolj), in ugotovili, da ohranjajo varno razdaljo do neznanega človeka. Skratka, pripravljeni so, da jim pomagajo, ko bodo drugi naravovarstveniki našli dovolj volje in poguma, da jih poskušajo znova vrniti v naravo.
Kmet in jerebica sta dolgo živela vzajemno, saj je bila njegov zvesti pomočnik pri zatiranju škodljivih žuželk in plevela. V letu populacijskega vrhunca (1959.) je bilo v Sloveniji približno 39.800 jerebic. Ob začetku 70. let 20. stoletja pa si je kmet izbral drugega zaveznika, tehnična in kemična sredstva. Ker smo okolje opustošili, je populacija danes zdesetkana. Posamezne pare je najti le še na poljih severovzhodne Slovenije. Najbolj jim škodijo obilica škropiva, strm upad števila žuželk in pogubni zajedavci, ki jih je prinesel tujerodni navadni fazan. V Sloveniji je jerebica uvrščena na rdeči seznam ogroženih vrst v kategorijo najvišje ogroženosti E1. Od leta 2004 je prepovedan lov na prostoživeče jerebice, ne pa tudi na umetno gojene.
