RAZGLEDNICE
Izviri poganjali razvoj
V seriji najstarejših razglednic danes objavljamo Ilirsko Bistrico; zaradi izjemno pomembne vloge, ki jo je v zgodovini naselja odigrala voda, jo nekateri imenujejo tudi Benetke pod Snežnikom.
Odpri galerijo
Podoba Ilirske Bistrice na edini znani litografski razglednici iz leta 1898.
Že izbira motivov za edino znano litografsko razglednico Ilirske Bistrice, ki jo je konec 19. stoletja založil posestnik Albert Domladis, po domače Vencin, govori o tem, kako pomembno vlogo je imela v kraju voda.
Ta se je zbirala na razsežnem Snežniškem pogorju, pronicala v kraška tla in prihajala na površje v številnih izvirih v kratki zatrepni dolini in na pobočjih okoli nje, kjer se je izoblikovalo prvotno naselje Bistrica, prvič omenjeno okrog leta 1300.
Tako je ob kilometer dolgem toku rečice Bistrice v 17. stoletju delovalo 45 mlinov in žag, od katerih se je ohranil le Hodnikov mlin, zdaj spremenjen v muzej. Vse leto tekočo bistro vodo so uporabljali tudi za kuho, pitje, umivanje, pranje perila, napajanje živine, pri čemer so v sušnih obdobjih sem prihajali tudi okoliški prebivalci.
Kraj, ki je okrog leta 1830 v duhu ilirizma dobil prilastek Ilirski, je 1911. postal trg, nakar so ga pod Italijo (1927.) združili s sosednjim Trnovim, 1952. pa je postal mesto,« nam je za uvod povedal upokojeni učitelj, zbiratelj, zgodovinar in publicist, 80-letni Vojko Čeligoj.
Panoramski risbi prikazujeta starejši del naselja (Gornji in Dolnji kraj), pri čemer je leva narejena z Nabreškega kraja, z mesta, kjer so po letu 1920 zgradili vojašnico in od koder sva z zagnanim krajevnim raziskovalcem Jadranom Krašovcem ujela današnjo podobo tega dela Ilirske Bistrice.
Zaradi poznejše goste pozidave na njej bolj kot pred 120 leti v ozadju izstopa župnijska cerkev sv. Petra na vrhu razglednega griča nad Trnovim. Na prostoru starejše cerkve iz 15. stoletja so jo zgradili leta 1648. Njeno notranjost odlikujejo gotski prezbiterij iz srednjega veka, slika zavetnika sv. Petra, delo slikarja Ivana Franketa, kamniti oltarji v slogu kraškega baroka in raven strop s poslikavami slikarja, kiparja in grafika Toneta Kralja iz leta 1960, ko so jo nadzidali.
Leta 1993 je bila cerkev razglašena za spomenik lokalnega pomena. V bistriški župniji je kar šestnajst podružnic, med katerimi je tudi cerkev sv. Jurija iz leta 1720 v starem jedru kraja, ki ima baročne oltarje in rezljane klopi v prezbiteriju, izdelane 1686.
V zgradbi levo od cerkve sv. Jurija je bila nekdaj Sketova trgovina, od 1982. (v pritličju) oziroma po celotni prenovi 2001. pa ima tu – na Placu oziroma Trgu maršala Tita – svoje prostore osrednja splošna knjižnica, od 1985. poimenovana po pesnici in učiteljici Maksi Samsa (1904–1971).
Doma je bila v Dolnjem Zemonu in je začela pesniti v dijaških letih, ko je spoznala Srečka Kosovela. Njena prva pesniška zbirka (Nekaj pesmi) je izšla 1934. v Trstu, drugo (Bleščeče prevare) pa je 1964. izdala bistriška knjižnica, ki hrani tudi njen rokopisni zvezek pesmi, njeno spominsko knjigo in nekaj drugih predmetov.
Na srednji risbi je upodobljena Domladiseva hiša na začetku sedanje Levstikove ulice, ki je postavljena ob sam rob rečice Bistrice, čez katero se kot prizidek v dveh lokih pne njen vzhodni del. »Vencinovi so bili premožni posestniki, lesni trgovci, lastniki žage, v najem so oddajali bivalne prostore v svojih stavbah in so v sosednji hiši imeli znano kavarno. V njej so po letu 1910 gostili Bistriško čitalnico, dokler je italijanske oblasti niso prepovedale,« pripoveduje domoznanec Vojko Čeligoj in nadaljuje: »Albert Domladis, ki je pri Vencinovih gospodaril na prelomu 19. stoletja, je zelo zaslužen domačin.
Bil je velik domoljub, organizator mnogih za kraj pomembnih dejavnosti, bistriški župan, odbornik gasilskega in tamburaškega društva, načelnik Ilirskega Sokola in Bistriške čitalnice idr. Zadnji lastnik Anton Domladis je v začetku 60. let prejšnjega stoletja hišo prodal družinama Vrh in Brne, ki sta jo spoštljivo obnovili.
Prizidek nad rečico Bistrico pa je prešel v občinsko last in žal hitro propadal. Na srečo so ga pred desetimi leti prevzeli člani Čebelarskega društva Antona Žnideršiča, ga temeljito prenovili in v njem uredili čebelarski dom ter tako rešili to stavbno posebnost mesta.«
Na močnem izviru izjemno čiste rečice Bistrice je danes zajetje vodovoda, v katerem po besedah direktorja bistriške Komunale Igorja Batiste na leto načrpajo 600.000 kubikov vode s temperaturo okrog devet stopinj Celzija za oskrbo prebivalcev in industrije v občini Ilirska Bistrica, deloma pa tudi v občinah Hrpelje-Kozina in Pivka.
Slap Sušec je večino leta suh.
Ta se je zbirala na razsežnem Snežniškem pogorju, pronicala v kraška tla in prihajala na površje v številnih izvirih v kratki zatrepni dolini in na pobočjih okoli nje, kjer se je izoblikovalo prvotno naselje Bistrica, prvič omenjeno okrog leta 1300.
Na močnem izviru Bistrice je zdaj zajetje vodovoda.
Tako je ob kilometer dolgem toku rečice Bistrice v 17. stoletju delovalo 45 mlinov in žag, od katerih se je ohranil le Hodnikov mlin, zdaj spremenjen v muzej. Vse leto tekočo bistro vodo so uporabljali tudi za kuho, pitje, umivanje, pranje perila, napajanje živine, pri čemer so v sušnih obdobjih sem prihajali tudi okoliški prebivalci.
Kraj, ki je okrog leta 1830 v duhu ilirizma dobil prilastek Ilirski, je 1911. postal trg, nakar so ga pod Italijo (1927.) združili s sosednjim Trnovim, 1952. pa je postal mesto,« nam je za uvod povedal upokojeni učitelj, zbiratelj, zgodovinar in publicist, 80-letni Vojko Čeligoj.
Krajevni zgodovinar Vojko Čeligoj
Panoramski risbi prikazujeta starejši del naselja (Gornji in Dolnji kraj), pri čemer je leva narejena z Nabreškega kraja, z mesta, kjer so po letu 1920 zgradili vojašnico in od koder sva z zagnanim krajevnim raziskovalcem Jadranom Krašovcem ujela današnjo podobo tega dela Ilirske Bistrice.
Zaradi poznejše goste pozidave na njej bolj kot pred 120 leti v ozadju izstopa župnijska cerkev sv. Petra na vrhu razglednega griča nad Trnovim. Na prostoru starejše cerkve iz 15. stoletja so jo zgradili leta 1648. Njeno notranjost odlikujejo gotski prezbiterij iz srednjega veka, slika zavetnika sv. Petra, delo slikarja Ivana Franketa, kamniti oltarji v slogu kraškega baroka in raven strop s poslikavami slikarja, kiparja in grafika Toneta Kralja iz leta 1960, ko so jo nadzidali.
Na griču nad Trnovim stoji župnijska cerkev sv. Petra, v starem jedru kraja pa podružnica sv. Jurija.
Leta 1993 je bila cerkev razglašena za spomenik lokalnega pomena. V bistriški župniji je kar šestnajst podružnic, med katerimi je tudi cerkev sv. Jurija iz leta 1720 v starem jedru kraja, ki ima baročne oltarje in rezljane klopi v prezbiteriju, izdelane 1686.
V zgradbi levo od cerkve sv. Jurija je bila nekdaj Sketova trgovina, od 1982. (v pritličju) oziroma po celotni prenovi 2001. pa ima tu – na Placu oziroma Trgu maršala Tita – svoje prostore osrednja splošna knjižnica, od 1985. poimenovana po pesnici in učiteljici Maksi Samsa (1904–1971).
Podoba Ilirske Bistrice na edini znani litografski razglednici iz leta 1898.
Doma je bila v Dolnjem Zemonu in je začela pesniti v dijaških letih, ko je spoznala Srečka Kosovela. Njena prva pesniška zbirka (Nekaj pesmi) je izšla 1934. v Trstu, drugo (Bleščeče prevare) pa je 1964. izdala bistriška knjižnica, ki hrani tudi njen rokopisni zvezek pesmi, njeno spominsko knjigo in nekaj drugih predmetov.
Na srednji risbi je upodobljena Domladiseva hiša na začetku sedanje Levstikove ulice, ki je postavljena ob sam rob rečice Bistrice, čez katero se kot prizidek v dveh lokih pne njen vzhodni del. »Vencinovi so bili premožni posestniki, lesni trgovci, lastniki žage, v najem so oddajali bivalne prostore v svojih stavbah in so v sosednji hiši imeli znano kavarno. V njej so po letu 1910 gostili Bistriško čitalnico, dokler je italijanske oblasti niso prepovedale,« pripoveduje domoznanec Vojko Čeligoj in nadaljuje: »Albert Domladis, ki je pri Vencinovih gospodaril na prelomu 19. stoletja, je zelo zaslužen domačin.
SušecMed številnimi kraškimi izviri v starem delu Ilirske Bistrice sta največja izvira potokov Bistrica in Sušec. Medtem ko je prvi najizdatnejši vodni vir reke Reke, se izvir Sušec pojavi samo ob večjem deževju, po daljšem sušnem obdobju pa povsem presahne (ime!). To se je zgodilo tudi sredi marca letos, ko smo lahko opazovali le z mahom poraslo apnenčasto skalovje, medtem ko o razpenjeni vodni pahljači enega najlepših tukajšnjih slapov ni bilo ne duha ne sluha. Do izvira Sušca je iz središča naselja vsega deset minut, pri čemer s Placa zavijemo v Levstikovo ulico ter pri oranžno-zeleni Ličanovi hiši sledimo kažipotu na desno čez bistriški most, po desni strani obkrožimo Bilčevo domačijo in nadaljujemo po stezi ob strugi navzgor.
Bil je velik domoljub, organizator mnogih za kraj pomembnih dejavnosti, bistriški župan, odbornik gasilskega in tamburaškega društva, načelnik Ilirskega Sokola in Bistriške čitalnice idr. Zadnji lastnik Anton Domladis je v začetku 60. let prejšnjega stoletja hišo prodal družinama Vrh in Brne, ki sta jo spoštljivo obnovili.
Prizidek nad rečico Bistrico pa je prešel v občinsko last in žal hitro propadal. Na srečo so ga pred desetimi leti prevzeli člani Čebelarskega društva Antona Žnideršiča, ga temeljito prenovili in v njem uredili čebelarski dom ter tako rešili to stavbno posebnost mesta.«
Ob kilometer dolgem toku rečice Bistrice je v 17. stoletju delovalo 45 mlinov in žag.
Na močnem izviru izjemno čiste rečice Bistrice je danes zajetje vodovoda, v katerem po besedah direktorja bistriške Komunale Igorja Batiste na leto načrpajo 600.000 kubikov vode s temperaturo okrog devet stopinj Celzija za oskrbo prebivalcev in industrije v občini Ilirska Bistrica, deloma pa tudi v občinah Hrpelje-Kozina in Pivka.
