ZASAVJE
Izza štedilnikov za stroje
V Trbovljah je za nekaj mesecev znova zaživelo nekdanje Zasavje, kjer je v povojnih letih več tisoč žensk prvič dobilo delo.
Odpri galerijo
Razstavo v Trbovljah je pripravila muzejska svetnica Nevenka Hacin.
Naj današnji kritiki družbene ureditve in razmer v prvih desetletjih po drugi svetovni vojni govorijo, kar hočejo, vse le ni bilo samo slabo. Sploh ne kar počez, so prepričani tudi mnogi, ki so v tistih udarniških letih še verjeli, da gradijo lepšo, pravičnejšo prihodnost.
Da je nekaj žarkov napredka s povojno nacionalizacijo leta 1872 nastale Trboveljske premogokopne družbe posijalo tudi v Revirje, je prepričljivo pokazala nedavna razstava Ženske tovarne v Zasavju. V Zasavskem muzeju v Trbovljah jo je pripravila muzejska svetnica Nevenka Hacin, kot zgodovinarka in sociologinja najbolj poklicana za strokovni prikaz povojnega razvoja od rasti in uspehov do še ne povsem zaključenega prestrukturiranja po postopnem ukinjanju kopanja premoga in večine industrije v Zasavju. Brez dela, večinoma dobesedno na cesti, se je znašlo več tisoč rudarjev in delavcev, tako da je bilo sočasno zapiranje ženskih tovarn manj na očeh.
Doktrina povojnega navideznega prenašanja oblasti in lastnine v roke delovnih ljudi v Zasavju – pa ne le tam – ni bila zgolj parola. Vsaj v tem smislu ne, da so se ženskam dejansko odprla povsem nova obzorja izobraževanja in zaposlovanja. Dobile so volilno pravico, nova ustava pa jim je zagotavljala družbeno enakopravnost.
Kaj je to pomenilo v praksi, je vprašanje brez preprostega, enoznačnega odgovora. Vsekakor pa je že v 50. ter zlasti v 60. in 70. letih več tisoč žensk izza štedilnikov stopilo za stroje, v javnost. Dobile so delo v tovarnah in obratih večjih podjetij iz drugih krajev, ki so jih po nareku politike zanje postavili v Zasavju. Prvo leta 1954 v Zagorju Tovarno konfekcije in pletenin Sava, ki jo je po propadu leta1962 nadomestil obrat že uveljavljene sevniške Lisce. Vztrajal je skoraj 40 let in preživel delovanje tako leta 1963 ustanovljenega podjetja Splošna oblačila Triglav (do 1970) kot nekoliko krajši vek izpostave kranjske Iskre, Tovarne polprevodnikov Trbovlje. Od začetka 70. let do prvih let 21. stoletja so delovali tudi obrat tržiškega Peka v Trbovljah in Deloza, naslednica Splošnih oblačil Triglav v Zagorju, ter obrat Jutranjke v Dolu pri Hrastniku. Letnici 1974 in 1999 sta naposled zaznamovali še čas Industrije preventivne osebne zaščite Trbovlje, IPOZ.
Moških v teh tovarnah, se je pošalila Hacinova, je bilo tako malo, da so jih ženske vse poznale po imenih. Nenavadnega ali vsaj pozabljenega je bilo še veliko. Vitrina z napisom Fuš med delovnim časom, na primer, je obudila spomin na posebne pravice delavk v nekaterih tovarnah, da so si iz blaga in s stroji, s katerimi so delale, pred začetkom ali po končanem delovnem času sešile, spletle ali izvezle kaj zase: otroško srajčko, blazino, torbico, prtiček, pas. To je bila posebna spodbuda ali nagrada za ženske, ki si prestižnih oblačil za izvoz, ki so jih šivale, niso mogle privoščiti.
Tudi sindikat, čeprav je delal z roko v roki z delodajalci, ki so bili formalno delavci sami, je spodbujal delavski turizem, otrokom pa omogočil teden, dva na morju. Vse to je, nostalgijo na stran, bolj kot ne pozabljeno. Tako kot to, da so bile ženske, ki so se zavzemale za enako plačilo za enako delo kot moški, pred pol stoletja najbrž bližje cilju, kot so danes...
Da je nekaj žarkov napredka s povojno nacionalizacijo leta 1872 nastale Trboveljske premogokopne družbe posijalo tudi v Revirje, je prepričljivo pokazala nedavna razstava Ženske tovarne v Zasavju. V Zasavskem muzeju v Trbovljah jo je pripravila muzejska svetnica Nevenka Hacin, kot zgodovinarka in sociologinja najbolj poklicana za strokovni prikaz povojnega razvoja od rasti in uspehov do še ne povsem zaključenega prestrukturiranja po postopnem ukinjanju kopanja premoga in večine industrije v Zasavju. Brez dela, večinoma dobesedno na cesti, se je znašlo več tisoč rudarjev in delavcev, tako da je bilo sočasno zapiranje ženskih tovarn manj na očeh.
Telovadba med stroji v Jutranjki na Dolu.
Doktrina povojnega navideznega prenašanja oblasti in lastnine v roke delovnih ljudi v Zasavju – pa ne le tam – ni bila zgolj parola. Vsaj v tem smislu ne, da so se ženskam dejansko odprla povsem nova obzorja izobraževanja in zaposlovanja. Dobile so volilno pravico, nova ustava pa jim je zagotavljala družbeno enakopravnost.
Kaj je to pomenilo v praksi, je vprašanje brez preprostega, enoznačnega odgovora. Vsekakor pa je že v 50. ter zlasti v 60. in 70. letih več tisoč žensk izza štedilnikov stopilo za stroje, v javnost. Dobile so delo v tovarnah in obratih večjih podjetij iz drugih krajev, ki so jih po nareku politike zanje postavili v Zasavju. Prvo leta 1954 v Zagorju Tovarno konfekcije in pletenin Sava, ki jo je po propadu leta1962 nadomestil obrat že uveljavljene sevniške Lisce. Vztrajal je skoraj 40 let in preživel delovanje tako leta 1963 ustanovljenega podjetja Splošna oblačila Triglav (do 1970) kot nekoliko krajši vek izpostave kranjske Iskre, Tovarne polprevodnikov Trbovlje. Od začetka 70. let do prvih let 21. stoletja so delovali tudi obrat tržiškega Peka v Trbovljah in Deloza, naslednica Splošnih oblačil Triglav v Zagorju, ter obrat Jutranjke v Dolu pri Hrastniku. Letnici 1974 in 1999 sta naposled zaznamovali še čas Industrije preventivne osebne zaščite Trbovlje, IPOZ.
Moških v teh tovarnah, se je pošalila Hacinova, je bilo tako malo, da so jih ženske vse poznale po imenih. Nenavadnega ali vsaj pozabljenega je bilo še veliko. Vitrina z napisom Fuš med delovnim časom, na primer, je obudila spomin na posebne pravice delavk v nekaterih tovarnah, da so si iz blaga in s stroji, s katerimi so delale, pred začetkom ali po končanem delovnem času sešile, spletle ali izvezle kaj zase: otroško srajčko, blazino, torbico, prtiček, pas. To je bila posebna spodbuda ali nagrada za ženske, ki si prestižnih oblačil za izvoz, ki so jih šivale, niso mogle privoščiti.
Tudi sindikat, čeprav je delal z roko v roki z delodajalci, ki so bili formalno delavci sami, je spodbujal delavski turizem, otrokom pa omogočil teden, dva na morju. Vse to je, nostalgijo na stran, bolj kot ne pozabljeno. Tako kot to, da so bile ženske, ki so se zavzemale za enako plačilo za enako delo kot moški, pred pol stoletja najbrž bližje cilju, kot so danes...
