Jaka od žurerja prek bolezni do pisatelja: Blodil sem, lotevala se me je paranoja
Pred diagnosticirano bipolarno motnjo je bil zdajšnji pisatelj, 42-letni Jaka Tomc, klasični študent fakultete za družbene vede. Klasični predvsem v smislu, kot pojasni, »da sem bil skoraj več spodaj v baru kot zgoraj na predavanjih«. Izpite pa je kljub temu bolj kot ne delal v rednih rokih. »S tega stališča nisem bil nič posebnega, izstopajočega. Bil sem tudi precej rekreativen športnik, treniral sem kegljanje. Pravzaprav, če se ozrem nazaj, sem imel običajno življenje.« Kalil se je tudi v novinarskih vodah, delal je na erteveju, časniku Dnevnik, spletnem portalu Vest. Poleti 2007 pa je njegova življenjska pot skrenila v precej drugačno smer.
»Bilo je sproščeno obdobje, veliko je bilo žuranja. Preselil sem se v Zalog, živel sem z nekim cimrom. Žuri pa res non stop. To je trajalo kar kakšnega pol leta, tja do decembra 2007, dokler nisem nekega dne ležal na postelji in ob pogledu na uro nisem vedel, ali je šest zjutraj ali šest zvečer. Takrat je bil preskok. Dobesedno se mi je zrolalo, nisem znal presoditi, kaj je res in kaj ni. Blodil sem, lotevala se me je paranoja. Za cimra in njegovega kolega sem mislil, da mi kaj hočeta storiti, pa sta me prišla samo pozdravit,« opiše tiste čase. »Tisti dan ali pa dan pozneje so me potem hospitalizirali v Polju.«
Prvi znaki že prej
Ko danes z ustrezno distanco gleda nazaj, se zave, da ni bil preskok le tisti opisani decembrski dan, ampak se mu je nekaj podobnega dogajalo že prej. »Zgodilo se mi je, da že prej na neki točki nisem prepoznal ljudi, nisem našel več avta zunaj na parkirišču, ko sem ga le našel, ga nisem znal voziti, in podobne scene so se mi dogajale.« To in še več takšnih dogodkov se mu je v spomin priklicalo po tem, ko se je lotil pisanja knjig. »Že recimo leta 2004 so se mi pojavljale določene manije, ki sem jih takrat pripisoval skurjenosti ali alkoholu oziroma žuranju.«
Prva Jakova diagnoza je bila glede na stanje ob sprejemu v bolnišnico psihoza, naslednjič pa bipolarna motnja tipa 1 oziroma manična depresija. »Imam pravzaprav bipolarno motnjo iz učbenika. Hude manije in hude depresije, vmes pa obdobja tako imenovane normalnosti, ko lahko povsem normalno funkcioniram.«
Kakšna pa je razlika med obema stanjema? »V obdobju manije si zelo dobre volje, poln energije, možgani ti laufajo sto na uro, si kreativen, veliko narediš, z vsemi se lahko pogovarjaš. Takrat so tudi blodnje, strahovi, agresija. Depresija je pa res druga skrajnost. Si povsem brez volje, energije. Na dnu.«
Privezan na posteljo
V bolnišnici je bil večkrat tudi privezan, ampak ne, ker bi lahko komu drugemu škodoval, saj nasilen, razen težkih besed, nikoli ni bil. »To so naredili zaradi svoje in predvsem moje varnosti, in čeprav se sliši to hud ukrep, je edini smiseln, če želiš zagotoviti varnost. Ko pomislim za nazaj, je bilo to edino prav. Kako boš ukrotil nekoga s 115 kilami in meter 90 višine? Enostavno ne gre, sploh ko je stanje resno. Menda jih zdaj ne privezujejo več, res ne vem, kako potem obvladajo takšne težke primere. Enako je z zdravili, na kratki rok se s pogovorom in spremenjenim načinom življenja obdobja manije ne da premagati. Najprej je treba človeka stabilizirati, a to žal brez zdravil ne gre, potem pa so seveda tudi drugi pristopi.«
Dobesedno se mi je zrolalo, nisem znal presoditi, kaj je res in kaj ni. Blodil sem, lotevala se me je paranoja.
Jaka ima bolezen, ki jo veliko ljudi skriva, potlači pred zunanjim svetom, saj se boji predvsem reakcije okolice. On je izbral povsem drugačen pristop. Ne le, da o tem brez zadržkov spregovori, celo knjige piše o tem. »Lažje mi je tako, če bi to skrival v sebi, bi se težje soočil z boleznijo. Moraš biti odkrit do sebe in drugih. Kako bi recimo v službi tega ne povedal? Delodajalec mora vedeti, kaj se s teboj dogaja. Drži pa, da je razlog večkrat v tem, zakaj nekateri to tiščijo v sebi, ker tudi okolica ali delodajalec ne reagirata vedno primerno.«
Različni žanri
Dve leti po diagnozi je napisal prvo knjigo, ki govori o njegovi bolezni, to je Manični poet, pred tem pa je izdal že roman. »Pisateljsko žilico sem imel že prej, bipolarna motnja pa je v meni sprožila še neki pogum, nisem si prej drznil knjige napisati in izdati.« V slovenščini je zdaj izpod njegovega peresa nastalo devet knjig. »Od ljubičev, znanstvene fantastike, trilerjev, kriminalk in seveda odkriti zapisi o moji bolezni,« so njegovi žanri. Pisanje knjig mu koristi tudi na terapevtskem področju, počuti se bolj koristnega, predvsem pa se zaposli oziroma zamoti z nečim, kar mu ne škodi na zdravstvenem področju. Pomembno je, kot pravi, da življenje vpelješ v neke običajne tirnice, brez pretresov, prevelikih odklonov, ključen je celo, recimo, ustrezen odmerek spanja.
Knjigografija
Jaka se spominja, da so mu že šolski spisi dobro tekli, zato se je svoje pisateljske nadarjenosti že kar nekaj časa zavedal. Manjkala sta le še pogum – in sprožilec. Prvo knjigo Začetek konca, Zgodba o Davidu Locku #1 je napisal leta 2010, potem je istega leta sledil Manični poet, Dandy Dildo (2011), Mali užitki (2015), Pokanje mehurčkov (2016), 720 utripov srca (2017), 720 Heartbeats (2018), Iluzija resničnosti, Zgodba o Davidu Locku #2 (2018), Androidi čutijo v barvah (2020) in zadnja letošnja Stop igra.
Zdaj je stabilen že osmo leto, ni velikih preskokov, ki bi zahtevali hospitalizacijo. Poleg pisateljevanja in ukvarjanja z lastno založbo hodi tudi v službo. Rutina in red pomagata, da se bolezen zadržuje v ozadju. Vse obvladuje s pomočjo zdravil, spremenjenega načina življenja in ljubeče okolice. Pri spopadanju s tovrstno boleznijo sta namreč zelo pomembna tudi pomoč in sodelovanje družine. Ta mu je vselej stala ob strani, za kar jim je izjemno hvaležen, saj se zaveda, da so bili težki časi tudi zanje. Nadgradnja njegovemu stanju je bila tudi partnerica, s katero sta pred štirimi leti dobila sina. »Družinsko, umirjeno življenje mi paše, to dobro vpliva name. Res je fajn,« poudari pisatelj Jaka Tomc.
