Janez pokosi tako, da za zajca nič ne ostane
Bili so časi, ko so kosci zarana vstajali, brusili kose, potem pa akcija. Danes je to preteklost, za prenekatere prelep spomin, poln nostalgije in podob iz otroštva. Na Uršnih selih, razpotegnjeni mirni vasici na meji med Dolenjsko in Belo krajino, pa so tako zagnani, da tradicija živi dalje. Ne kosijo često na roke, a poskrbijo, da vsako leto pokažejo predvsem mlajšim, kako se je včasih stvari streglo.
»Ob petih bomo začeli,« so nas na dogodek povabili organizatorji. Ne zjutraj ob petih, ampak popoldne. »Ko bo ravno dovolj hladno pa tudi rosa bo padla,« je povedal Silvester Kulovec, kronist dogajanja na tem koncu Dolenjske.
Prvič so se kosci zbrali že leta 2005, ko je Društvo copatarjev prvič organiziralo košnjo na roke. Samo leta 2020 je ni bilo, ustavil jo je covid-19. Letos so se spet zbrali. »Ko smo bili teden dni pred košnjo na pohodu na Seč, sem Ladu Rauhu predlagal, da jo pripravimo tudi letos. Odločil se je in že na pohodu vse povabil, potem med tednom hodil od hiše do hiše in nato v petek košnjo organiziral. Vse zbrane, več kot 70 nas je bilo, je še zgledno in na svoje stroške pogostil,« nam je zaupal Kulovec. Lado Rauh je upokojeni klepar, nekoč je bil kot mojster stavbnega kleparstva znan daleč naokoli po obnovah številnih cerkva. Je tudi krajevni svetnik z najdaljšim stažem v KS Uršna sela.
Lado je tako vse zbral minuli petek na hribu, ki se imenuje Luben, kosili pa so na predelu, ki nosi ime Makute. »Rekel je, da se zberemo ob 17. uri, pa so zarezali že malce prej. Je Lado rekel, da je želel le malce preizkusiti, kako kosa reže. Pa so mu vsi sledili,« je pripomnil Kulovec. Akcija je stekla, kosci in tudi nekaj kosic, med njimi Branka Jakše, so pljunili v roke in se lotili dela. Ker je sonce že padlo, je bilo malce rose, zato se je fino rezalo. Ko pa ni šlo več tako gladko, so vzeli koso v roke in jo nabrusili z oslo. »Teren je tak, da malce visi, zato je lažje kositi. Najtežje je, ko moraš kositi na ravnini. Sicer pa so se namenili, da bodo kosili z vrha hriba prečno. Eden je začel in šel naprej nekaj metrov, pridružil se mu je drugi. Na varnostni razdalji, da ne bi kdo koga spodkosil,« nas je poučil Silvester in izpostavil dva kosca.
»Darko Šmalc in Janez Hrovat sta najstarejša člana našega društva, 80 let štejeta. Darko že vrsto let živi v Ljubljani in se vrača na ta praznik. Oba izvrstno kosita. Za Janeza bi lahko rekli, da kosi tako, da za njim zajec nič ne najde,« je navrgel Silvester.
Konjske vprege in starih vozov v vasi ni, zato so pokošeno odpeljali s štirimi traktorskimi prikolicami, tri so šle v Dobindol, ena je ostala na Uršnih selih. Zbrane je na dogodku nagovoril tudi Lado, vsi pa so se z minuto molka poklonili pred časom umrlemu članu društva in vaščanu Ivanu Dolinarju. Po koncu košnje se nikomur ni mudilo domov. Prav je tako. To so dogodki in prazniki, ki povezujejo, združujejo in krepijo vaškega duha. Tudi tokrat. Vsi so se zbrali pri Ladovem kozolcu, kjer je bilo poskrbljeno za jedačo in pijačo. Za peko je bil pristojen Aleš Zamida, Branko Bohte je skrbel, da niso bili žejni. Za konec je Lado raztegnil meh. V spomin na stare lepe čase.
