Janez v Sibiriji nakopal 40 vreč zlata

»Na stotisoče je Slovencev v Ameriki, a le redki so med njimi, ki bi o njih govorili tudi ostali Američani,« je 14. maja 1932 pisalo v Slovenskem narodu. Slovenci v matični domovini so namreč šele tedaj izvedeli o Janezu Planinšku, neverjetnem pustolovcu, o katerem bi morali že zdavnaj posneti film.

Štiri leta prej, 5. marca 1928, je Planinšek pisal domačim: »Minilo je že mnogo let, odkar sem pisal zadnje pismo v slovenskem jeziku. Odkar sem zapustil civilizacijo in se podal v divjino, nisem pisal prav nikomur. Bil sem lovec, iskalec zlata, prirodoslovec, naravoslovec, čolnar, vodnik, kmet, trgovec, voznik … Prepotoval sem skoro celo Golo ozemlje med reko Saskatchewan in Severnim ledenim morjem. Bil sem v krajih, kamor še ni stopila noga belega človeka. Prebival sem eno leto v bližini jezera Cumberland, pet let ob jezeru Reindeer, tri leta na Golem ozemlju, sedem let pri Frog Portage ob reki Churchill, to je 300 milj severneje od The Pasa, ki je skrajna meja civilizacije. Odkar sem se podal v divjino, sem le redkokdaj videl belega človeka. Slovenščine nisem slišal 14 let. Živel sem večinoma od lova in ribolova, preživljal sem se z divjačino, večinoma z mesom severnih jelenov. Potem pa sem se naselil pri Frog Portage, kjer sem si napravil malo kmetijo. Poleti sem prideloval pšenico in druge pridelke, pozimi lovil kožuhovino. Oženil sem se pred trinajstimi leti s polnokrvno staroselko. Z Jean sva imela pet otrok, tri dečke in dve deklici. Prvi, Ross Karel Jurij, je bil rojen 1917. in umrl 1920. Druga je bila deklica Inez, rojena je bila leta 1921. Tretji je bil deček Anton, rojen leta 1923, četrti pa Nikolaj, rojen leta 1926, a umrl 1927. Peta je bila deklica Angelca, rojena je 4. februarja 1928. Žena mi je umrla le nekaj dni zatem, 10. februarja, in mi zapustila tri otroke. Pokopali smo jo v Pelican Narrows, kjer počiva poleg svojih sinov. Zatem sem naložil sani s krmo, položil otroke v odejo in se podal na dolgo pot v The Pas, kamor smo prispeli po desetih truda polnih in žalostnih dneh.«

Starejša otroka je pustil v sirotišnici, komaj rojeno Angelco pri Indijancih. »Oče, ne pusti me tukaj, vzemi me s seboj!« ga je za nogo držal in neutolažljivo jokal mali Anton. Pomiril ga je lahko šele, ko mu je obljubil, da ga bo s sestrico vzel na življenjsko pustolovščino.
 

Od arktičnega do tropskega morja

S prijateljem Frankom O'Gradyjem, ki ga je spoznal leto pred ženino smrtjo, je že večkrat sanjaril, kako bi se odpravila s pasjo vprego in tovornim kanujem vse do Kube. Njune sanje so se začele uresničevati marca 1929, ko se je v kraju Chesterfield Inlet ob Hudsonovem zalivu tudi začela ta nora ekspedicija – od arktičnega do tropskega morja. In ko sta prišla čez dva meseca nazaj v The Pas, Janez ni prelomil obljube ter je vzel seboj oba otroka.

»Planinšek je najsevernejši kanadski kmet, njegovo potovanje pa ima dvojni pomen,« je pisalo v časopisju. »Ljudem želi povedati o skrajnem severu, svoje stališče pa pove z zavzetostjo pravega misijonarja!« Kdor je poslušal Janezova predavanja, mu je moral priznati, da ve, o čem govori. Kar 200 dokumentiranih predavanj je imel potem ob celotni poti: nekoč je govoril celo pred dva tisočglavo množico.

»Od začetka naše poti, potovali pa smo po reki Saskatchewan in po Mississippiju vse do Mehiškega zaliva, smo prekrižali 193 jezer in preveslali 23 rek, čoln pa smo morali prenesti prek 195 prenašališč,« je ponosno pripovedoval, ko so po skoraj dveh letih in pol sklenili zahtevno in 8000 milj (14.800 kilometrov) dolgo avanturo. Resda so želeli končati v Havani, a so se raje ognili nemirom na Kubi ter pristali na Bahamih.
 

Gospodar Golega ozemlja

Njegova junaška ekspedicija je presegla ekspedicije vseh dotedanjih raziskovalcev, so pisali ameriški kronisti. Janeza so poimenovali kar Eskimo Charlie; eskim zato, ker je večino življenja preživel v divjini kanadskega severa, za Charlieja pa se je Dolenjec kar sam poimenoval. Slovenec je dokazano soustvarjal zgodovino ameriškega čolnarstva ter postavil v tistem času rekord v potovanju s kanujem.

Planinšek je bil rojen leta 1886 v Dolenjih Kamencah pri Novem mestu. Bil je šesti od osmih otrok. Njegovi starši, Janez in Terezija, so bili kmetje. A ga kmečko delo ni kaj prida veselilo. Bil je razposajen fantič, raje je vasoval in razmišljal o delu v tujini. Še mladoleten je ponaredil dokumente in se podal v Francijo. Toda svoboda mu je bila preveč pri srcu, da bi mladost prodal podzemni ječi umazanega in nevarnega dela v rudniku. Ko je nabral dovolj denarja, jo je mahnil čez lužo.

Tam pa so ga pustolovščine iskalcev zlata že kmalu premamile. Tudi zato je prišel leta 1906 v pokritem vozu v Vancouver. Ker pa je bil pesek z dna struge reke Fraser že tisočkrat presejan, je moral še bolj na sever. S prijateljem Gordonom sta se na Aljaski zaposlila pri človeku, ki je leto prej našel zlato. In ko sta ga tudi sama našla, so ju ogoljufali, češ da sta zlato odkrila na ozemlju, ki naj bi pripadalo drugemu. Ker je besni Gordon v opitem stanju nekoga ubil, sta morala na vrat na nos pobegniti. Pribežala sta celo v Sibirijo, kjer pa se je ob Leni spet trlo iskalcev zlata. Tudi tam sta bila uspešna in sta izkopala kar 40 vreč zlata! Pa si je bojar lepo izmislil, da je zlato cesarjeva lastnina, ter ju povrhu obtožil vohunstva in kraje zlata, sledila je obsodba na 15 let zapora; Gordona so celo ubili, Janezu pa je le za las uspelo zbežati. Če mu ne bi na pomoč priskočili eskimski lovci, bi umrl. Še več, usoda je hotela, da je vse do leta 1928 živel med Inuiti na severu Kanade. Ker so bili prepričani, da je nemogoče, če nima od Velikega duha posebne moči, da belec preživi tako neusmiljene in mrzle zime, so začeli Planinška častiti kot šamana in ga imeli celo za gospodarja Golega ozemlja.


Po 8000 milj dolgi pustolovščini sta Janezova otroka želela ostati pri posvojiteljih v civilizaciji. Janez pa si je želel samo eno: nazaj med Inuite in Indijance, nazaj v samoto. V kateri je decembra 1942, v koči ob jezeru Brocket, tudi umrl.