Janezov podvig zasenčil rigajoči osel (FOTO)

Po vseh pravilih medicinske stroke bi moral Janez Cetin sedeti v vozičku, pa je pred kratkim peš zmogel pot od Ljubljane do Pirana. Čudež? Nemara res, prav gotovo pa hitra zdravniška pomoč in samodisciplina, s katero je svoje onemoglo telo spet spravil v pogon.

Izbranka Simona ga je na koncu vsake etape obiskala z živalmi. Tokrat v družbi Pančija.

Srčni motor mu je že tako opešal, da bi ga pred meseci skorajda pobralo, pogubni infarkt ga je že stiskal za vrat, če ne bi imel toliko opravka s svojim živalskim kraljestvom, da se je moral pomujati in ostati na nogah. Še aprila je lahko zmogel le 50 metrov naenkrat, pol leta pozneje pa je šel iz prestolnice peš do Obale, se uspehov veseli njegov prijatelj in terapevt Aleš Homovec, ki mu je na srčnem pohodu delal družbo, obenem pa skrbel, da je bilo njegovo srce ves čas v pravem ritmu.

»Poskušali smo dokazati, da se tudi neozdravljivo bolni srčni bolniki lahko spravijo v normalno življenje, še več, pohod je bil apel vsem drugim, ki imajo slabo zdravstveno stanje, naj se nam pridružijo, se začnejo gibati, ker gibanje je vse. To je bil za srčno-žilnega bolnika ogromen podvig. Kot bi šel zdrav človek na Everest,« poda slikovito primerjavo, medtem ko budno spremlja Janezovo okrevanje. Cetin je svoj podvig v prvi vrsti namenil osebju Medicorja in ustanoviteljici klinike dr. Metki Zorc, kjer so ga rešili smrti, barve klinike pa je na pohodu zastopala direktorica Barbara Ravnik.

S Suljem sta jo mahnila proti Postojni.

»Poleg medicine, ki seveda omogoča zdravljenje in podaljšuje življenje ter ohranja zdravje, je potrebno, da vsakdo poskrbi tudi zase, da se zave, da mora tudi po končanem zdravljenju oziroma po težkih operativnih posegih spremeniti življenje in življenjski slog, da se bolezen ne ponovi oziroma da se zaustavi. Mnogi nadaljujejo svojo staro življenjsko zgodbo in ponovno zbolijo. Janez Cetin pa nasprotno svoje izkušnje prenaša na druge bolnike in tudi tiste, ki še niso zboleli. Pomembno je, da ohranjamo zdravje, da prenesemo v slovenski prostor, ki je prežet z depresijo, nekaj pozitivnega in da nadaljujemo tudi samozdravljenje,« srčna zdravnica polaga na srce, da le aktivnost rešuje življenja.

Ptičja žeparja

Janez je s svojimi živalmi krenil iz Ljubljane, tradicionalno je z nandujema Nino in Nandetom prej obiskal Plečnikovo tržnico, tam pa sta ptiča poskrbela za nemalo zabave. Kot pretkana žeparja sta iz vrečk skrbnih gospodinj najprej pozobala solato, grozdje in špinačo, a se meščanke niso nič kaj pridušale nad njuno zvijačnostjo. Čeprav je njun lastnik želel poplačati pozobani krivolov, so se mu gospodinje le prešerno nasmehnile, saj sta jim pernata kljunača s kirurško izpiljeno krajo polepšala dan. Tudi kila špinače, ki je romala v njuna kljuna, ni skrivenčila nasmeha ob pogledu na oblizujoča se južnoameriška neletalca.

»In to je bistvo naše simbioze, da s svojimi živalcami izvabljam ljudem nasmehe, nemalo mi jih je že reklo, da so jim pregnale tesnobo, vrnile radost. Meni so vrnile življenje,« je svojemu malemu živalskemu vrtu, ki ga dopolnjujejo še osliček Leon in pav Jani ter kup podmladka, neizmerno hvaležen. Turo je razdelil na etape, v petih dneh je prehodil po okoli 20 kilometrov na dan, pridružili so se mu tudi drugi srčni bolniki, kdor je pač želel. »Vsak dan sem imel več moči. Pri srcu sem čutil, kot da imam še veliko prostora, da bi lahko kar stekel. Motivirale so me besede enega najboljših srčnih kirurgov na svetu Boruta Geršaka, da je boljša od teka hoja trikrat na teden, pri kateri se utrip povzpne do sto, ker se tako srce ojača in optimalno dela.«

Na vsaki postojanki je predstavil tudi svoje živali, ki mu jih je do tja pripeljala žena. Na poti ga je spremljal zvesti Suljo, zadnjih nekaj kilometrov pa tudi Leon ter Nina in Nande. V Divači in Piranu sta jih sprejela tudi občinska veljaka, še posebno pa so bile pisane druščine vesele družine z majhnimi otroki, ki so rade volje sedli na oslička, nanduja pa sta jim pojedla sladoled. Da ni bil ves čas v ospredju samo Janez, je poskrbel osliček Leon, ki si je med enim od televizijskih intervjujev zaželel pet minut slave.

»Ko smo prispeli v ciljno ravnino, je imel samogovor, kakšno minuto je glasno rigal in me ni pustil do besede,« mu je Janez hočeš nočeš bil primoran prepustiti zvezdniški oder. »Živali so bitja, ki nam polepšajo dan, simbioza, ki jo je z njimi vzpostavil Cetin, pa mu je pomagala do pozitivne energije, s katero je učinkovito premagoval bolezen,« sklene zdravnica Metka Zorc, ki spodbuja tudi zdravilno energijo, ki jo s svojimi živalmi širi med ljudmi.

Otroci so se najbolj razveselili rigajočega oslička Leona.

Tudi Aleš Homovec iz zavoda Vitalno telo se mu je pridružil na poti.

Medijski prah sta poleg Leona okusila tudi Nina in Nande, ki sta se takole nastavila snemalcu Mateju s Planet TV.