Jani gre s starim traktorjem na alpske vršace (FOTO)
Vedno je opran, ves gladek in sijoč, je huda in sfrizirana mašina, turbo projektil brez kančka milosti, močno želi ga vsaka že deklina, v Traktor polki prepevajo Atomik Harmonik, ki se znova vračajo na odre. In gladki ter sijoči, ob tem pa še starodobni, so tudi traktorji dveh Janezov Lončarjev, očeta in sina iz Podboršta pri Komendi.
Zbirka kmetijskih strojev je vključena v zasebni Lončarjev muzej, ki obiskovalce sprejema od leta 2009.
Začelo pa se je že prej, pred okroglimi tridesetimi leti, ko je zdaj 55-letni Janez ml. oziroma Jani, kot raje vidi, da ga kličejo, začel zbirati Tomosove mopede, in prav toliko, približno 30, jih trenutno premore – seveda se jim lahko vsak trenutek pridruži nov star konjiček: »S prijatelji smo se takrat odločili, da gremo s kolibriji na dvodnevni izlet. Ustanovili smo Moped Tour Zalog pod Krvavcem in se prvih nekaj let vozili z rjastimi dvo- in trobrzinci, potem pa sklenili, da morajo biti vsi obnovljeni. To je tudi pogoj za članstvo v klubu, v katerem nas je zdaj 18.«
Hoteli so jo skuriti za pusta
Nadaljevalo se je s staro mlatilnico za žito, ki so jo v vasi hoteli skuriti za pusta, in sta jo Lončarja odkupila. Ljubezen do starih kmečkih predmetov in orodja sta še naprej udejanjala in zbirke, ki jih širita dobesedno iz dneva v dan, razstavila na nekdanji Snikarjevi domačiji. Na 2000 kvadratnih metrov velikem posestvu je v petih poslopjih, med katerimi je tudi več kot 160 let stara velbana hiša s krušno pečjo, zbranih že najmanj 15.000 eksponatov, razporejenih po posameznih temah.
Pomembna je lončarstvo, ki ima v Podborštu, Mlaki in Gmajnici dolgo tradicijo, v 19. stoletju je bilo tam po Janijevih besedah kakšnih osemdeset lončarjev. Kdo bi vedel, morda tudi priimek obeh Janezov izhaja iz te obrti? V vsakem primeru sta obnovila staro peč za žganje glinenih izdelkov, tako imenovano pečnico, ki je zadnja te vrste in nekakšen spomenik komendskih lončarjev.
Moram potrkati, nesreče še nismo imeli in tudi okvare nas niso ustavljale. Smo pa dogovorjeni, da se na glavnih cestah redno umikamo na bencinske črpalke ali izogibališča, da ne delamo gneče.
Police se šibijo pod orodji čevljarjev, mizarjev, kovačev, v sobi, posvečeni tehniki, pa starimi radijskimi aparati, gramofoni, šivalnimi stroji, tam je tudi več kot 60 let star televizor in v sosednjem prostoru klavir iz leta 1874. Na kozolcu je razobešenih na desetine in desetine parov smuči, od bloških do novejših, iz prejšnjega stoletja. Pravzaprav ne sameva niti en kotiček ali, kot se nasmehne Jani, »kar zaboli me, ko vidim prazno steno«.
Blatnik v pol ure
Toda posebno mesto zasedajo traktorji. »Vedno sem si jih moral sposojati za delo, imam namreč travnik s stajo za dve kobili, in sem nazadnje enega kupil ter obnovil. Potem je še oče nabavil enega in se je začelo.
Zdaj jih imamo dvajset, od tega devet obnovljenih, preostali še pridejo na vrsto, po eden na leto. Šlo bi hitreje, a imam družino, službo in muzej,« pripoveduje Jani. Tehnične izobrazbe ne pogreša, saj ima spretne roke in veliko vztrajnosti: »Na začetku sem prijatelje vprašal za nasvet, predvsem pri motorju. Zdaj tudi tega brez težav razdrem, postopek pa fotografiram po korakih, da nato v obratnem vrstnem redu sestavim dele. Teh ni težko dobiti in jih naročam pri proizvajalcih ali naredim sam. Za prednje blatnike se mi je recimo 300 evrov zdelo preveč, pa sem zlepil hrast, nanj z gurtno pritrdil pločevino in jo oblikoval z lesenim kladivom. Zdaj blatnik naredim v pol ure.«
Oba Janeza in Aleš Lončar so člani Društva Stari traktor Moste s trenutno 35 člani. Vsako leto jih vabijo na različne prireditve, zapeljejo se na izlete in obvezno pred ljubljansko stolnico, kjer prošt Jože Lap, rojen nedaleč od Podboršta, v Nasovčah, blagoslovi njih in njihove traktorje.
Janijev najljubši traktor je eicher EKN 13, letnik 1954, ki je tudi najstarejši v garaži. Zakaj? »Ker je najhitrejši, ha, ha. No, v resnici zato, ker je trotl ziher, nima gretja za vžig, ni vodno, ampak zračno hlajen, skratka, z njim ne more biti nič narobe,« pojasnjuje Lončar. Glede hitrosti: v originalu je zmogel dobrih 20 kilometrov na uro, po renovaciji drvi s 50, ker »sem v bočnih prenosih zamenjal zobnike«.
Obvezna oprema za visokogorje
Eicher je skoraj pogosteje na cesti kot v lopi. »Enodnevnih izletov ne štejem več. Pridem na primer zjutraj z nočne in rečem ženi Nadji, če boš ob sedmih pri traktorju, greva skupaj v Planico. In se odpeljeva. Veste, Nadja ima veselje s traktorji, tudi izpit je naredila.
V zbirki sta tudi dve vozili znamke Leprotto za prevoz prtljage, ki sta šli na ljubljanskem letališču v odpis in ju je Jani odkupil, renoviral ter med drugim vgradil utripalke in stranska ogledala, da ju je lahko registriral kot traktor: »Decembra zadaj pripnem zapravljivčka, z Nadjo se oblečeva v Božička in obiskujeva prijatelje.«
Pa sin Aleš prav tako, za 30. rojstni dan je dobil zetorja, letnik 1966,« nadaljuje Jani, ki se v družbi drugih ljubiteljev starih strojev odpravlja tudi na daljša potovanja, vsako leto obvezno v Novigrad in bližnjo Novo vas k prijatelju Silviu Legoviću, lastniku muzeja Traktor Story s približno 50 starodobniki. Njihovi podvigi pa so še veliko ekstremnejši, z vzponom na drugi najvišji asfaltirani prelaz v Alpah, Stelvio (2757 m. n. v.), in na Veliki Klek (Grossglockner), kjer sleherni september priredijo evropsko srečanje ljubiteljev starih traktorjev, na čelu. Slovenski udeleženci svojih vozil ne pripeljejo do vznožja s tovornjaki ali vlaki, temveč se z njimi odpravijo kar od doma, Jani vedno s toplimi škornji, dežno obleko in motoristično čelado v prtljažniku, no ja, zabojniku – »to je moja obvezna oprema za visokogorje«.
»Treba se je pravočasno prijaviti, ker sprejmejo samo 500 traktoristov. Cesto na Edelweisspitze (2571 m. n. v.) takrat zaprejo za ves promet, na cilju smo v enem dnevu. So pa v zadnjih dveh letih, ko je srečanje odpadlo zaradi korone, prepovedali vožnjo s traktorji čez Ljubelj. Nič hudega, bomo šli pa poslej čez Jezersko,« si Jani ne pusti vzeti dobre volje.
Vsi traktorji v Lončarjevem muzeju so kupljeni v Sloveniji, Jani zanje izve iz spletnih oglasov ali od prijateljev: »V povprečju zanje odštejemo skoraj dva tisočaka, za obnovo pa še od štiri do pet. Skompletiran nas tako stane okrog 7000 evrov, brez vštetega dela, so mi pa za eicherja že ponujali 15 tisočakov, seveda ga ne dam. To je tudi naložba, če bo šlo s penzijo na tesno, bom katerega prodal.« In po kratkem razmisleku: »Čeprav bo verjetno raje še kakšen prišel.«
In te ima še veliko. Po upokojitvi – 30 let je bil, tako kot oče Janez, vodja gasilske izmene na letališču Jožeta Pučnika, zdaj je tam dispečer – bo uresničil svojo življenjsko željo: »Z bratrancem Vidom Lončarjem in prijateljem Rudijem Ilcem iz Ribnice nameravamo s traktorji na najsevernejšo točko Evrope, rt Nordkapp. Tura bo trajala tri mesece. Kar sem si obljubil, sem vedno izpeljal, in bom tudi to.«
