Japonsko gledališče v osrčju Krasa

Štanjel je do nedelje eno samo veliko kamišibaj gledališče, saj v osrčju Krasa od 17. do 19. avgusta poteka šesti slovenski kamišibaj festival. Japonski običajni kamišibaj ima dvanajst do šestnajst slik, ki – podobno kot v stripu – prikažejo pomembne trenutke v določeni zgodbi. »Kamišibaj se naslanja na tradicijo pripovedovanja zgodb ob slikah, ki so jih na svitkih že od osmega stoletja pripovedovali budistični menihi nepismenemu ljudstvu. Tudi v Evropi poznamo pripovedovanje ob slikah nekako od baroka. Oblika, ki je zdaj razširjena kot kamišibaj (kami-papir, šibaj-drama), je nastala na začetku prejšnjega stoletja na Japonskem in se močno razširila. Potem jo je nadomestila televizija, ki so jo Japonci sprva imenovali električni kamišibaj. Zdaj ljudem ponovno postaja zanimiv,« pravi Rok Glavan, eden od pionirjev slovenskega kamišibaja.
 

775 predstav v 24 urah

Danes ga na Japonskem lahko kupiš: ustvarjajo jih dobri ilustratorji, ki rišejo tradicionalne ali avtorske zgodbe. Praviloma je v mapi za posamezno zgodbo od 12 do 16 listov nekoliko manjšega A3-formata. Na zadnji strani slike je natisnjeno besedilo, ki pa govori o tistem, kar se dogaja že na naslednjem listu, torej tistem, ki ga gleda občinstvo. Če se pripovedovalec odloči za branje besedila, mora biti to interpretirano, in bralec mora vzdrževati stik z občinstvom. Lahko pa ob slikah s svojimi besedami pripoveduje zgodbo, opisuje podobe in jih komentira. Pri nas se izvajalci različno odločajo, eni pripovedujejo, drugi berejo, tretji besedilo uporabljajo le kot spominsko oporo. Od odločitve, kako bo interpret obravnaval zgodbo, je odvisna pozicija kamišibajkarja ob lesenem odru.

Glavan je še povedal, da je bilo v Sloveniji prvo pripovedovanje te vrste ob festivalu Pravljice danes leta 2013 v Ljubljani, ko je bilo na ta način predstavljenih pet zgodb: »Za to priložnost je bil narejen prvi leseni oder pri nas, ki ga je izdelal Marjan Kunaver in poslikal Igor Cvetko. Na prvem pravljičnem popoldnevu ob kamišibaju so nastopili Jelena Sitar in Igor Cvetko iz Gledališča Zapik ter Irena Rajh Kunaver, Marjan Kunaver in Anže Virant iz gledališča Fru-Fru, vsi aktivni lutkarji. Štiri kamišibaje, ki so bili predstavljeni, je Igor Cvetko pred leti prinesel iz Japonske, kjer ima sorodnike. Potem so začeli nastajati avtorski kamišibaji.«


Letos je Društvo kamišibaj Slovenije sodelovalo pri izvedbi simpozija Beseda podobe in podoba besede, kot spremljevalni dogodek pa je pripravilo vseslovensko igranje kamišibaja. Na ta dan so njegovi ljubitelji v 24 urah odigrali 775 predstav, ki si jih je ogledalo 35.445 gledalcev.