Jaslice postavil kar v dveh sobah (FOTO)

Božič je pomemben družinski krščanski praznik, ki se ga vsi veselimo. Prav posebna zgodba v adventnem času pred njim pa so jaslice, ki ponazarjajo trenutek Jezusovega rojstva. Prve je postavil Frančišek Asiški leta 1223 v neki votlini in tako s prijatelji praznoval božič. Na Slovenskem so jih prvič postavili leta 1644 v cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. Menda so bile figure Svete družine in pastirjev lesene v naravni velikosti.

Osliček iz Argentine

Do danes so se razširile po vsem krščanskem svetu z neskončno mnogo variacijami na temo. Od lesenih, kamnitih, kovaških, plastičnih pa vse do živih z ovčkami in oslom. Toda danes 68-letni Vinko Pfajfar s Srednje Bele pri Preddvoru se jih lotil na samosvoj način: »Od nekdaj sem za božič postavljal jaslice, a bile so manjše, najprej take za pod božično drevo, nato malo večje, meter krat meter.«

Potem sta z ženo Francko na Srednji Beli obnovila staro kovačijo in Vinko je pridobil nekaj prostora za svoje ustvarjanje. Začel je postavljati jaslice, za katere je zbiral figure in jih tudi sam izdeloval. Kar mu ne dela težav, saj je po poklicu krovec: »Cimperman, po domače.« Nato je delal pri gasilcih in skoraj dvajset let v mizarski delavnici, torej mu ročnih spretnosti res ne manjka.

Povabil nas je v hišo. Malo smo pogledovali naokoli, nato pa vprašali, kjer ima jaslice. Pričakovali smo prizor v dnevni sobi. »No, kar gor po stopnicah bova šla.« Odprl je vrata gornjega stanovanja in korak nam je zastal. Dve sobi sta bili spremenjeni v jaslice. »Veste, nehal sem šteti. A ovčk je zanesljivo čez 2000, nekaj sto je pastirjev in drugih živali.«

Najprej smo si ogledali betlehemski hlevček oz. votlino s Sveto družino. Svetopisemska tradicija namreč pravi, da se je Jezus rodil v hlevu, ker za Marijo v hiši ni bilo prostora. A bolj so nas presenetili detajli, s katerimi se je ukvarjal Vinko. V zgodbo je denimo vključil mlin in k stavbi prislonil mlinarsko lestev, ki jo je izdelal iz šibja, zraven pa zložil nekaj miniaturnih vreč za žito oz. moko. Med figuricami smo opazili drugače okrašenega črnega oslička. »Tale je iz Argentine. Na hrbet sem mu privezal nekaj drv.« Nato Vinko dvigne ovčko in reče: »Kar nekaj sem jih izdelal sam, iz mavca in lepila.«

Jaslice je razdelil po prostoru na več tematskih sklopov, ki se vrtijo okoli centralnega motiva Sv. družine v hlevu. V prvem razstavnem prostoru na desni je denimo prikazal domače hiše, krite s škrilom, slamo in skodlo. »Tako so včasih prekrivali hiše tod naokoli.« Med hiše je postavil domačo cerkvico sv. Egidija, katere maketo je prav tako sam izdelal.

Začel že oktobra

Tako sva z Vinkom korakala naokoli, pogledovala figurice in kramljala o detajlih te njegove čudovite zgodbe, ki jo je, če verjamete ali ne, izdeloval kar mesec in pol. Da, prav ste prebrali, začel jih je postavljati že oktobra.

»Veste, če želiš postaviti tako velike, moraš najprej narisati načrt, da postavljaš v redosledu, saj se potem ne moreš plaziti čez že postavljene police.« Do vsake hišice je napeljal električne vodnike in posamezne prizore primerno osvetlil. Sveti družini v hlevčku je namenil rdečo obarvano luč, pastircem zeleno in tako naprej.

Toda ko smo že mislili, da smo pretaknili in videli vse, je korak še enkrat zastal. Pod pultom je Vinko postavil verjetno najlepše jaslice, kar smo jih kdaj videli. To so gozdarske jaslice, kjer je v prizor postavil žago ob potoku, ki žene žagin list gor in dol, zraven pa figurice delavcev, ki pripravljajo hlod. Zunaj v gozdu so postavljena metrska drva, mimo pa hodijo gozdarji, ki nosijo polena na oglarsko kopo v kotu. Sredi prizora je postavil gozdarsko tnalo, malo naprej na desni je iz smrekovih vejic sestavil gozdarsko kočo, kjer so prenočevali oglarji, ko so med kuhanjem oglja pazili na ogenj.
Vinko rad pokaže svoje jaslice prijateljem in znancem, posebej pa si čas vzame za otroke, ki z velikimi očmi občudujejo umetnino.