Je to normalno? Toliko učencev s posebnimi potrebami ima odločbo, Pečan kritičen

Starši upravičeno ugotavljajo, da je v slovenskih osnovnih šolah iz leta v leto več otrok s takšno ali drugačno odločbo ali statusom. »V sinovem razredu ima 14 od 22 otrok odločbo ali status. Je to sploh še normalno? Če vprašate mene, se je vse skupaj izrodilo do skrajnih meja še logičnega,« je zapisal uporabnik na družbenem omrežju.

Mnenja laikov so različna – nekateri menijo, da status športnika ali kulturnika ni nobena potuha, prav tako ne odločba, ki jo ima otrok denimo zaradi disleksije, avtizma, težav s koncentracijo itn., zaradi katerih potrebujejo dodatno učno pomoč, spet drugi pa ocenjujejo, da se sistem zlorablja, saj s tem dobijo nekateri učenci posebno obravnavo, brezplačne inštrukcije in ugodnosti kar v šoli, medtem ko se bo otrok brez odločbe za enako oceno moral sam trdo učiti.

Dejstvo je, da so vsi otroci dobili status oziroma odločbo na podlagi sprejetih odločb ministrstva za šolstvo, a kot opaža predsednik Združenja ravnateljev in ravnatelj na OŠ Janka Modra v Dolu pri Ljubljani Gregor Pečan, se problem številnih odločb skriva v sistemu, in ne v posameznikih. Pečan je prepričan, da je teh odločb absolutno preveč.

Učenec lahko pridobi poseben status perspektivnega ali vrhunskega športnika ali umetnika ali pa status otroka s posebnimi potrebami. O dodelitvi slednjih odločb odloča Zavod RS za šolstvo z Zakonom in Pravilnikom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami. Ko ima učenec težave pri branju, pisanju ali računanju, mu po navadi najprej pomaga učitelj, zadnji korak pri prilagoditvi učnega procesa v redni osnovni šoli je postopek usmerjanja otroka.

Vse več otrok ima odločbo s posebnimi potrebami. Kako je na vaši šoli?

Na šoli imamo 760 učencev in 80 jih ima odločbo, torej več kot 10 odstotkov. Ravnatelji že leta opozarjamo na to, da je s sistemom več kot očitno nekaj narobe. Ne verjamemo, da gre za degeneracijo družbe ali nenavadne deviacije.

Kje vidite problem v sistemu?

Med drugim postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami ni dober. Zakon o usmerjanju je že ne vem kako dolgo v pripravi, naj bi se spreminjal, zgodi pa se nič. Poleg tega komisije delujejo, kot delujejo, in priča smo temu, da se pri marsikaterem učencu, ki bi nujno potreboval odločbo, ta zadeva vleče in se izgublja čas. Po drugi strani marsikateri učenec dobi izdano odločbo, čeprav zanjo ni nobene potrebe.

Kritični ste do komisije, ki dodeljuje odločbe ...

Tudi. Ampak predvsem do celotnega sistema. Postopek ni v redu in bi ga bilo treba spremeniti. Že predolgo se ni nič zgodilo, čeprav že vsaj deset let opozarjamo na to.

Katere odločbe imajo učenci na vaši šoli?

Različne. Zelo veliko je odločb zaradi primanjkljaja znanja, potem primanjkljaja na socialnem področju, potem pa še specifične –  vedenjske problematike in podobno.

Verjetno marsikateremu otroku z odločbo štiri ure dodatne pomoči na teden pridejo še kako prav?

Seveda, in je tudi prav, da jo dobijo, drugo vprašanje pa je, ali jih jo tako velik odstotek zares potrebuje. Zelo smo prepričani, da ne.

Kakšne pravice imajo otroci z odločbami za dodatno strokovno pomoč?

Odvisno, kaj je v odločbah navedeno. Poleg dodatnih ur pomoči običajno še večje črke pri testih, daljši čas pisanja in podobno.

Zakaj po vašem mnenju narašča število odločb? 

Zaradi neustreznega postopka o usmerjanju. Starši imajo prevelik vpliv na to in lahko izsilijo odločbo, tudi če ta ni potrebna, ali pa jo preprečijo, če si je ne želijo, pa bi bila morda celo nujna. In laiki v teh postopkih ne bi smeli imeti nobenega opravka.

Se po vašem mnenju odločbe izkoriščajo?

Tako je.

Kaj bi lahko storili, da bi bilo manj odločb?

Urediti postopek usmerjanja otrok s posebnimi potrebami, ga narediti takšnega, da bo korekten. Hkrati pa zagotoviti to, da imajo v teh postopkih besedo strokovnjaki, in ne laiki.

Če prav razumem, komisije torej ne bi smele popuščati pritiskom staršev, kot se to dogaja?

Recimo.

Je prezgodnji vstop v šolo eden od vzrokov za težave otrok?

Tako pravijo laiki. Jaz pa menim, da če je cel svet razvojnih psihologov ugotovil, da je starost šest let primerna za vstop v šolo, in tudi trenutna dognanja na nevrološkem postopku ugotavljajo, da je najhitrejši razvoj možganov in najhitrejši napredek v starosti od 2 do 6 let, bi bilo kvečjemu za razmisliti, da se začne že kakšno leto prej z bolj usmerjenimi in strukturiranimi postopki za osvajanje znanja. Pri nas pa starši presodijo, da otrok še ni zrel za šolo, in zadržijo vpis. Tega nikjer na svetu ne poznajo, le pri nas.

Včasih tudi strokovne službe zatajijo in ob otrokovem imenu dodajo kljukico, češ da je primeren za šolo, čeprav bi bilo bolje, da odloži vpis v šolo. Se vam ne zdi?

Menim, da poznamo predvsem primere, ko starši silijo, da se otroka vpiše s petimi leti, ker menijo, da je to v redu. Torej, ponovno odločajo laiki.

Pravite, da že desetletje opozarjate ministrstvo na spremembe, zgodilo pa se ni nič.

Drži. Ravnatelji opozarjamo ministrstvo na neprimeren sistem že vsaj deset let. V tem času se ni premaknilo skoraj nič ali zelo malo, razen da je odločb vse več in več, hkrati pa specialnih in rehabilitacijskih pedagogov, ki jih potrebujemo za zaposlitev, tako rekoč ni. Tudi vpisna politika na ustrezne fakultete je popolnoma neustrezna. Dijaki se vpisujejo na fakultete, katerih kadrov naša država ne potrebuje, hkrati pa ni vpisnih mest tistih programov, ki bi jih nujno potrebovali. Vse to je zaključena zgodba. Ta gordijski vozel nastaja že dvajset let, zdaj pa je iluzorno pričakovati, da bo nova vladna ekipa v letu ali dveh vse, kar se je nakopičilo v dvajsetih letih, takoj rešila. Ampak jaz sem optimist.

Pa ravno sem želela zaključiti, da se mi ne zdite optimistični.

Ločite morate med realistom, pesimistom in optimistom. Realno vam povem, kakšne so stvari. Sem pa optimist, ker so se stvari začele počasi premikati, kjer se je dvajset let kopičilo.

Na vaši šoli kljub primanjkljaju kadra in vse večjemu številu odločb na koncu le zagotovite kader za učence?

Ja, ampak druge profile. Če je na odločbi napisano specialni rehabilitacijski pedagog, prosimo za ponovni izrek odločbe z obvestilom zavodu za šolstvo, da ustreznih razmer šola ne more zagotoviti, ker nima kadra. In to je standard. Pomagamo si z večjimi centri, kot je Janez Levec. Tam imajo mobilno službo, od koder kadri hodijo s šole na šolo.

V četrtek bomo objavili tudi statistiko odločb in seznam motenj, ki jih zaznavajo pri učencih.  Podatke vodi ministrstvo za šolstvo.