Jezero poimenovali češki turisti

Jeseniški poklicni fotograf Fran Pavlin je izdajatelj objavljene razglednice kranjskogorskega kopališča, leta 1916 odposlane v Gradec. Pri uresničitvi ideje o zunanjem kopališču za goste tega gorskega turističnega kraja je tedanjim kranjskogorskim turističnim delavcem, ki jih je vodil okrajni zdravnik dr. Josip Tičar, izdatno pomagala narava. Po letu 1892 so namreč zaradi uničujočih povodenj v soteski Baba ob cesti na prelaz Vršič zgradili pregrado na Pišnici, s čimer se je nivo hudournika dvignil, tako da je za njo nastalo manjše umetno jezero.

V njegovi kristalno čisti, jasni vodi so se še posebno radi hladili češki turisti in tako se je sčasoma kopališča oprijelo ime Jasna. Med prvo svetovno vojno je bilo precej uničeno, nakar so leta 1929 na istem mestu postavili novo kopališče z betonskim bazenom, kabinami, slačilnicami in restavracijo. O njegovem odprtju je poročal tudi Ilustrirani Slovenec: »Novo kopališče so zgradili za vedno številnejše letoviščarje. Kranjska Gora je v tem pogledu gotovo ena izmed najbolj iniciativnih slovenskih občin, zato je tudi naval tujcev tja vedno večji.«


Bazen so pozneje podrli, kopališče pa je tudi po drugi svetovni vojni bolj ko ne životarilo. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja so prvo jezero povezali z jezerom v sosednji gramozni jami, vendar je bilo še naprej kopališko neurejeno. H klavrni podobi Jasne je po letu 2004, ko je pogorela restavracija, prispevalo tudi dolgotrajno pravdanje med občino in novim lastnikom, ki je na pogorišču namesto gostinskega objekta zgradil apartmaje. Po desetih letih je občina le začela urejati okolico jezera in sprehajalne poti, zgradila šestmetrski razgledno-skakalni stolp, namestila klopi, igrala in lesene pomole, odprla prikupen lokalček … in kopališče Jasna je znova zaživelo.