Jezni Bohinjci zaprli smrtno nevarno pot

UKANC – Nedavno se je na Komarči, prek katere vodi proti Triglavu zelo prepadna in zahtevna planinska pot, smrtno ponesrečila nizozemska državljanka. S Policijske uprave Kranj so sporočili, da je bila primerno opremljena, odgovorno inšpekcijo za okolje in prostor pa so obvestili, da je pot slabo vzdrževana, in predlagali ukrepe. Že naslednjega dne, torej prejšnji torek, so s Planinske zveze Slovenije (PZS) sporočili, da je skrbnik poti – Planinsko društvo Ljubljana-Matica, poškodovano pot zaprl.

Bohinjcem je prekipelo

Že davno pred zaprtjem pa so se iz bohinjskega konca širile govorice, da je pot smrtno nevarna, a da jih nihče ne jemlje resno. Da je zadnji čas za ukrepe in naj se zapre, če se je ne da ustrezno opremiti. Tudi med gorskimi reševalci je bilo zaradi (pre)številnih intervencij moč zaznati nejevoljo, da kljub njihovim opozorilom nihče nič ne naredi.

Nekaj dni pred uradnim zaprtjem, predprejšnjo nedeljo, pa je Bohinjcem prekipelo! Tako močno, da so zadevo vzeli v svoje roke in lastnoročno in na svojo pest zaprli pot ter se lotili obnove. Šest prijateljev Komarče – tako so se poimenovali – se je zarana podalo na pot, z nahrbtniki, polnimi jeklenic, klinov svedrovcev in ploščic, pa s kotno brusilko in vrtalnikom. Okoli 100 kilogramov težko opremo so si oprtali na rame in se lotili dela. Učvrstili so jeklenice in s sprejem označili nevarne kovinske skobe, ki kot mine štrlijo iz zemlje in čez katere se kaj hitro spotaknejo planinci. »Že dlje sem opozarjal na to, pa se nihče ni zganil. Zdaj so vsi planili po meni, češ, kaj da se grem in da nimam pravice, da bi zapiral in obnavljal pot. A prepričan sem, da je moja moralna dolžnost, da zaščitim ljudi pred nevarnostmi na tej poti in da morda s tem rešim kakšno življenje. Preprosto, ne morem biti ravnodušen in čakati, da bi se spet zgodilo. Sedemnajst smrtnih žrtev je že vzela Komarča, ne vem, kolikokrat so bohinjski gorski reševalci že morali posredovati. V Bohinju velikokrat slišimo in vidimo helikopter, ki gre na intervencijo prav na območje Komarče in vsakega človeka je škoda,« odločno razlaga pobudnik akcije Andrej Pikon, alpinist in plezalni inštruktor ter vodja šole smučanja in deskanja iz Bohinjske Bistrice, ki je že opremil mnoge plezalne smeri v Bohinju in poskrbel za mnoge rodove mladih nadobudnih plezalcev in smučarjev.


»Zdaj je čas, da se vsi, ki smo povezani s planinstvom v Bohinju, posujemo s pepelom in priznamo, da je vsak od nas naredil nekaj narobe pri tej zgodbi. Čas je, da se nehamo sprenevedati in končno poskrbimo, da bodo planinske poti v Bohinju bolj varne,« je še povedal Pikon, ki je prepričan, da so problematične tudi slabe oznake. »Pred izpostavljenimi mesti, na primer v Italiji, so vedno table, ki opozarjajo na nevarnost. Na njih je vse narisano, tako da je razumljivo. Take table odvrnejo ljudi, ki sicer ne poznajo planinskih oznak. Pri nas teh tabel ni.«

Iz leta v leto slabše

Čeprav je poteza v Ljubljani povzročila nekaj nejevolje, pa v Bohinju samoiniciativno urejanje poti podpirajo. Med njimi je domačinka iz Bohinja, izkušena planinka in alpinistka Lucija Odar. »Veliko sem v hribih in se zelo redko spotaknem. A na poti čez Komarčo se mi je to večkrat zgodilo, saj se kovinskih skob ne vidi. Predvsem je pot problematična, ker se po njej sprehajajo turisti, ki ne vedo, da pot ni urejena tako kot do slapa Savice, večina ni vešča branja zemljevidov, kaj šele simbolov, ki označujejo težavnost. Če so varovalne naprave dotrajane, je pot nevarna tudi za izkušene planince. Na poti čez Komarčo so bile v preteklosti narejene lesene stopnice, ki so bile v skalo pritrjene s kovinskimi skobami. Teh stopnic danes ni več, ostale pa so kovinske skobe, ob katere se lahko spotakne tudi dobro uhojen in dobro opremljen planinec. Na izjemno nevarnem mestu, kot je to, bi morali nevarne ostanke stopnic pospraviti ali zamenjati z novimi. Tudi sicer je pot iz leta v leto v slabšem stanju. Za ustrezna opozorila o težavnosti poti in za samo urejenost bi verjetno morali poskrbeti upravljavci, a zagotovo so tisti, ki so se lotili urejanja poti na lastno pest, imeli le dober namen,« je prepričana Odarjeva.

Obnovo upočasnil dopust

Ko na PD Ljubljana-Matica povprašamo, zakaj so toliko časa čakali z urejanjem poti, nam vodja strokovne službe Aleš Jenko razloži, da so reagirali takoj po tem, ko so dobili sporočilo o slabem stanju poti, da pa je bil načelnik markacijskega oddelka prejšnji teden na dopustu in da brez njega ne morejo začeti obnove. Poleg tega se je treba povezati z gozdarji in Slovensko vojsko, ki bo dala helikoptersko podporo.

Predvsem ne smemo pozabiti, kar je za Slovenske novice že prejšnji teden povedal generalni sekretar PZS Matej Planko: »Praktično vse breme še vedno sloni na prostovoljcih in zelo omejenih finančnih sredstvih, tako da se bodo brez sodelovanja države in turističnega sektorja v zelo kratkem času pojavili negativni trendi. S porastom neizkušenih obiskovalcev gora bo treba prilagoditi tudi standard označevanja in vzdrževanja planinskih poti, za kar bo treba zagotoviti sistemska sredstva.«