Johnovo škofovsko palico si podajajo že 100 let (FOTO)
V ljubljanski nadškofiji imajo deset škofovskih palic, Starihovo je imel najraje nedavno umrli Alojz Uran Belokranjec je odložil vojaško suknjo in postal duhovnik v ZDA.
Odpri galerijo
Na torek, 12. maja, pred natanko 175 leti se je v Sodinji vasi pri Semiču v Beli krajini rodil Janez-John Nepomuk Stariha, misijonar in škof v ZDA. Našega Janeza oziroma Johna, kot so ga klicali tam čez lužo, ne smemo zamenjevati s soimenjakom, češkim svetnikom Janezom Nepomukom iz 14. stoletja, ki velja za zavetnika Čehov.
Stariha je odigral izjemno vlogo v burnih letih ameriške države v drugi polovici 19. stoletja, zato ga ameriška cerkvena zgodovina celo bolj čisla kot domača. Je pa ljubljanski nadškofiji oziroma Slovencem zapustil zanimivo dediščino, to je svojo škofovsko pastirsko palico, ki jo je dobil ob ustanovitvi prve škofije v Lead Cityju 6. avgusta 1902, ko je bil tudi posvečen v njenega prvega škofa.
Po zapisih je prav doma na vojaškem dopustu ugotovil, da vojaščina ni njegov svet, ampak si želi postati duhovnik. A stvar ni bila tako preprosta. Da bi uresničil svojo željo, je leta 1867 dezertiral in prek Nemčije pobegnil v ZDA, in to na prav romanesken način. Ker se mu v Bremnu ni uspelo vkrcati na parnik, se je čez lužo odpravil ilegalno, z jadrnico. Čez ocean je potoval kar 57 dni, v New Yorku se je izkrcal 11. maja s štirimi dolarji v žepu.
Mladi Stariha je imel izkušnje s fronte, zato se je v Ameriki, kot kaže, zelo dobro znašel, a želje po duhovništvu ni opustil in v Milwaukeeju je stopil v semenišče. Devetindvajsetega septembra 1869 ga je slovenski škof Mrak v Marquettu posvetil v duhovnika.
Kot duhovnik je najprej služboval v francosko govorečem Neganeeju, nato pa v Mississippiju in v St. Paulu v Minnesoti, kjer je
Od takrat so si Starihovo škofovsko palico podajali vsi ljubljanski škofje oziroma nadškofje, od Jegliča, Rožmana, Volka, Pogačnika, Šuštarja, Rodeta, Urana, Stresa do aktualnega Stanislava Zoreta.
Kot nam je povedal tajnik ljubljanske nadškofije Boštjan Prevc: »Škofje si ob nastopu svoje službe izberejo palico med obstoječimi v nadškofiji, nekateri dobijo novo v dar. Običajno jih uporabljajo več, seveda pa je vsakomur kakšna najljubša.«
Tako se zdi, da je Starihovo palico zlasti cenil nedavno umrli ljudski nadškof Alojz Uran, ki je bil ustoličen leta 2004 in je bil med množicami zelo priljubljen.
Kot pojasnjuje Prevc, v nadškofiji hranijo okoli 10 škofovskih palic. »Nekatere so zelo bogato okrašene in pozlačene in jih danes škofje skoraj ne uporabljajo več. Spet druge so skromnejše. Starihova je lepo izrezljana, njena značilnost je tudi to, da je držalo okrašeno s štirimi ametisti.« Gre za izjemno lep vijoličast okrasni poldragi kamen, ki je že pri poganskih ljudstvih pomenil čistost in vir očiščenja ter treznosti in preudarnosti, potrpežljivosti. Kar je škof in misijonar Stariha na Divjem zahodu zagotovo potreboval. Na nadškofiji sicer ne vedo natančno, ali je palico prejel od katerega drugega škofa ali gre za izvorno njegovo. Menda tudi nima velike umetniške vrednosti, vendar vsi priznavajo, da je morda najbolj elegantna med vsemi.
Stariha je odigral izjemno vlogo v burnih letih ameriške države v drugi polovici 19. stoletja, zato ga ameriška cerkvena zgodovina celo bolj čisla kot domača. Je pa ljubljanski nadškofiji oziroma Slovencem zapustil zanimivo dediščino, to je svojo škofovsko pastirsko palico, ki jo je dobil ob ustanovitvi prve škofije v Lead Cityju 6. avgusta 1902, ko je bil tudi posvečen v njenega prvega škofa.
Rešil vojaški prapor
Gimnazije ni končal, saj so ga prej poklicali na fronto, in v znameniti bitki pri Custozzi v Italiji naj bi v odločilnem trenutku preprečil, da bi polkovna zastava padla v sovražnikove roke, ter tako dvignil moralo soborcev in morda preusmeril potek bitke.Po zapisih je prav doma na vojaškem dopustu ugotovil, da vojaščina ni njegov svet, ampak si želi postati duhovnik. A stvar ni bila tako preprosta. Da bi uresničil svojo željo, je leta 1867 dezertiral in prek Nemčije pobegnil v ZDA, in to na prav romanesken način. Ker se mu v Bremnu ni uspelo vkrcati na parnik, se je čez lužo odpravil ilegalno, z jadrnico. Čez ocean je potoval kar 57 dni, v New Yorku se je izkrcal 11. maja s štirimi dolarji v žepu.
Pastirsko palico nosi škof samo v svoji škofiji, drugod pa le z dovoljenjem krajevnega škofa. Če somašuje več škofov, ima pastirsko palico samo tisti, ki vodi somaševanje.
Mladi Stariha je imel izkušnje s fronte, zato se je v Ameriki, kot kaže, zelo dobro znašel, a želje po duhovništvu ni opustil in v Milwaukeeju je stopil v semenišče. Devetindvajsetega septembra 1869 ga je slovenski škof Mrak v Marquettu posvetil v duhovnika.
Kot duhovnik je najprej služboval v francosko govorečem Neganeeju, nato pa v Mississippiju in v St. Paulu v Minnesoti, kjer je
zgradil novo cerkev in šolo ter aktivno sodeloval pri gradnji celotne četrti. Tudi zaradi organizatorskih sposobnosti ga je papež posvetil v prvega škofa v novonastajajočem Lead Cityju, ki je bil, kot rečeno, še precej surovo ozemlje. Posvetil se je delu s staroselci – Indijanci, tja pa so se zaradi zaupanja vanj začeli priseljevati tudi Slovenci. Leta 1909 se je zaradi utrujenosti odpovedal škofovanju in se, potem ko ga je cesar Franc Jožef dezerterstva pomilostil, vrnil v domovino in se nastanil v Ljubljani.
Odkupil jo je Bonaventura Jeglič
Stariha je umrl leta 1915, kljub dezerterstvu so ga pokopali slavnostno, z vojaškimi častmi. Iz Amerike je prinesel s seboj škofovsko palico, ta je po nepojasnjenem naključju pristala v zasebnih rokah. Tam je ostala, vse dokler je ni odkupil škof Anton Bonaventura Jeglič, znan po narodnobuditeljskem delovanju pa tudi konservativnem odnosu do modernosti, saj je javno zažgalCankarjevo pesniško zbirko Erotika, kar je na stara leta sicer obžaloval, menda rekoč: »Aah, takrat sem bil še mlad ...«
Od takrat so si Starihovo škofovsko palico podajali vsi ljubljanski škofje oziroma nadškofje, od Jegliča, Rožmana, Volka, Pogačnika, Šuštarja, Rodeta, Urana, Stresa do aktualnega Stanislava Zoreta.
Kot nam je povedal tajnik ljubljanske nadškofije Boštjan Prevc: »Škofje si ob nastopu svoje službe izberejo palico med obstoječimi v nadškofiji, nekateri dobijo novo v dar. Običajno jih uporabljajo več, seveda pa je vsakomur kakšna najljubša.«
Tako se zdi, da je Starihovo palico zlasti cenil nedavno umrli ljudski nadškof Alojz Uran, ki je bil ustoličen leta 2004 in je bil med množicami zelo priljubljen.
Kot pojasnjuje Prevc, v nadškofiji hranijo okoli 10 škofovskih palic. »Nekatere so zelo bogato okrašene in pozlačene in jih danes škofje skoraj ne uporabljajo več. Spet druge so skromnejše. Starihova je lepo izrezljana, njena značilnost je tudi to, da je držalo okrašeno s štirimi ametisti.« Gre za izjemno lep vijoličast okrasni poldragi kamen, ki je že pri poganskih ljudstvih pomenil čistost in vir očiščenja ter treznosti in preudarnosti, potrpežljivosti. Kar je škof in misijonar Stariha na Divjem zahodu zagotovo potreboval. Na nadškofiji sicer ne vedo natančno, ali je palico prejel od katerega drugega škofa ali gre za izvorno njegovo. Menda tudi nima velike umetniške vrednosti, vendar vsi priznavajo, da je morda najbolj elegantna med vsemi.