TERASA
Jošt je za Kranjčane tisto, kar je Šmarna gora za Ljubljančane
Nanj se da povzpeti po več smereh: iz Besnice, Čepulj, Zabukovja ter iz predmestja Kranja Stražišča.
Odpri galerijo
Cerkev svetega Jošta skriva veliko zanimivosti. Foto: Janez Mihovec
Jošt je vrh dolgega slemena, ki se iznad Sorškega polja dviguje med Škofjo Loko in Kranjem, Spada k Loškem pogorju, visok je 847 metrov, kar v najslabšem primeru pomeni nekaj več kot štiristo metrov vzpona in nekaj več kot uro hoda. Nanj se da povzpeti po več smereh: iz Besnice, Čepulj, Zabukovja ter iz predmestja Kranja Stražišča.
Največja dragocenost cerkve svetega Jošta je v gotskem prezbiteriju, to je del, ki je edini še ostal nespremenjen od srednjeveške cerkve iz 15. stoletja. V prezbiteriju so freske našega starega znanca Jerneja iz Loke, ki jih je poslikal okrog leta 1530. Zaviti moramo le okoli baročnega oltarja, pogledati po stenah in se ozreti pod strop. Izjemno zanimivi so grafiti na starodavnih freskah. Ne gre za novodobne pogruntavščine, temveč za večstoletne zapise.
Med zapisovalci je izstopal škof iz 17. stoletja, ki je v freske vrezal letnico ob vsakem obisku. Cerkev si lahko ogledamo le med mašo, ki pa je le nekajkrat na leto. Ključ hranijo v župniji v Kranju.
Vrh je omenjen že v darilni listini nemškega cesarja Otona II. freisinškim škofom iz leta 973. Ti so z darilno listino dobili vse ozemlje od potoka Žabnice pri njenem izviru do izliva v Soro. Od prvotne cerkve je ostal le že omenjeni gotski prezbiterij, vse drugo je bilo baročno predelano v 18. stoletju. Takrat je bil to romarski kraj, kamor so ljudje kar drli. Cerkvene zvonove so leta 1843 ulili iz zaplenjenih turških topov, na njih so vrezani Prešernovi verzi.
Kot se spodobi, je v bližnjem planinskem domu bogata kulinarična ponudba, da si nedeljski izletnik lahko priveže dušo. Pa otroško igrišče, da se za vsakogar kaj najde. Z Jošta se odpre pogled na mesto Kranj, na sosednji vrh Šmarjetno goro in na širno Ljubljansko kotlino in Kamniško-Savinjske Alpe.
Morda najlepši čas za vzpon je prav v pozni jeseni in zgodnji zimi. To so tedni, ko Ljubljansko kotlino zalije nizka oblačnost: na dnu doline je orjaška preproga sivine, nad mejo nizke oblačnosti pa je popolnoma druga zgodba, prava poplava neskončne modrine in bleščečega sonca. To so dnevi, ko Jošt zasije v svoji najlepši podobi in vabi, da ga obiščemo.
Pogled na Šmarjetno goro Foto: Janez Mihovec
Med zapisovalci je izstopal škof iz 17. stoletja, ki je v freske vrezal letnico ob vsakem obisku. Cerkev si lahko ogledamo le med mašo, ki pa je le nekajkrat na leto. Ključ hranijo v župniji v Kranju.
Cerkev si lahko ogledamo le nekajkrat na leto.
Vrh je omenjen že v darilni listini nemškega cesarja Otona II. freisinškim škofom iz leta 973. Ti so z darilno listino dobili vse ozemlje od potoka Žabnice pri njenem izviru do izliva v Soro. Od prvotne cerkve je ostal le že omenjeni gotski prezbiterij, vse drugo je bilo baročno predelano v 18. stoletju. Takrat je bil to romarski kraj, kamor so ljudje kar drli. Cerkvene zvonove so leta 1843 ulili iz zaplenjenih turških topov, na njih so vrezani Prešernovi verzi.
Kot se spodobi, je v bližnjem planinskem domu bogata kulinarična ponudba, da si nedeljski izletnik lahko priveže dušo. Pa otroško igrišče, da se za vsakogar kaj najde. Z Jošta se odpre pogled na mesto Kranj, na sosednji vrh Šmarjetno goro in na širno Ljubljansko kotlino in Kamniško-Savinjske Alpe.
Morda najlepši čas za vzpon na Jošta je prav v pozni jeseni in zgodnji zimi.
Morda najlepši čas za vzpon je prav v pozni jeseni in zgodnji zimi. To so tedni, ko Ljubljansko kotlino zalije nizka oblačnost: na dnu doline je orjaška preproga sivine, nad mejo nizke oblačnosti pa je popolnoma druga zgodba, prava poplava neskončne modrine in bleščečega sonca. To so dnevi, ko Jošt zasije v svoji najlepši podobi in vabi, da ga obiščemo.
