Jože je bil s frajtonarico na 800 ohcetih (FOTO)
Muzikant, zabavljač, čebelar, zidar, pustni general… S temi besedami lahko na kratko orišemo potujočega harmonikarja in zabavljača Jožeta Križnika - Jožija iz Prapreč pri Vranskem, ki je s svojo frajtonarico in zabavljaškim jezikom razveseljeval poročne pare in svate na okrog 800 ohcetih po vsej Sloveniji.
K temu pa je treba prišteti še nekajkrat toliko drugih dogodkov, na katerih je raztegnil svoj meh in opletal s humorjem v 50 letih glasbenega delovanja. Prav toliko let šteje njegovo zakonsko življenje z ženo Marijano, s katero sta sredi januarja praznovala zlato poroko.
Največja slovenska poroka
Ljudskega godca, ki ga povabijo na obisk, zakusko ali druženje, vedno in povsod prosijo, naj prinese s seboj frajtonarico, čeprav je vsem jasno, da sta z diatonično harmoniko neločljiva. Do leta 1998, ko je zaznamoval 25-letnico igranja in 25-letnico poroke, je Joži na ohcetih igral že 538-krat. To visoko številko in svoja jubileja je proslavil, na Vransko je povabil vse pare, ki jim je do tedaj popestril poročno slavje. Na prireditvi Največja slovenska poroka so pripravili šrango, vsi pari, ki so se slavja udeležili, pa so pred matičarjem in župnikom še enkrat potrdili zakonsko zvezo.
Nato se je začela največja poporočna veselica, kar jih je bilo pri nas. Kasneje je Joži igral še na približno 250 porokah, nato pa se je umiril in specializiral le še na manj naporne zabave, kot so praznovanja življenjskih jubilejev, srečanja in obletnice... »Leta so naredila svoje, moral sem zmanjšati tempo, saj takemu, kot so ga pričakovali in od godca zahtevali organizatorji svatb, enostavno nisem bil več kos.«
Poljski WC je džuboks
Na nekaterih ohcetih je namreč igral tudi po več dni. »Ena od takih svatb je bila v Šentjanžu na Dolenjskem, kamor sem se pripeljal v petek popoldne. Ženinov sorodnik me je vso noč vozil od hiše do hiše, na domove svatov. Pred vsako hišo sem zaigral, gostitelji pa so nam povsod točili pijačo. Še preden sem se dobro zavedal, se je zdanilo. V soboto je sledila celodnevna in celonočna poročna zabava. V nedeljo navsezgodaj se je veselje preselilo v zidanico, kjer smo pili, peli in čakali na kislo juho. Veseljačenje se je nadaljevalo in nikomur se ni mudilo domov, razhajati smo se začeli šele v ponedeljek dopoldne. To so bili res peklenski špili,« postreže z nekaterimi spomini, med katerimi je tudi svatba iz Zagorja.
»Trajala je že 26 ur, začelo mi je zmanjkovati idej in programa. Na leseno poljsko stranišče sem napisal džuboks in se zaprl vanj. Ko so svatje skozi izrezan srček na vratih vrgli denar, sem zaigral melodijo po želji. Ob glasbi iz svojstvenega avtomata so si lahko spet brusili pete, nekateri so ob tem celo omagali.« Nikdar ne bo pozabil niti poroke na Sv. Duhu na Ostrem vrhu na Koroškem.
»Ohcet je bila na kmetiji, čez njeno dvorišče je bila speljana državna meja. Gostitelji so mize za goste postavili na slovensko, točilni pult pa na avstrijsko stran. Od nekod se je vzel celo carinik, in da bi bilo vse po pravilih, smo mu morali ob vsakem prečkanju meje pokazali potni list. Kdor ga je pozabil, ni mogel do točilnice. In če je bil proti koncu veseljačenja, ko so bili že vsi pošteno utrujeni in nadelani, še sploh kdo na kaj pozoren, so bili to potni listi. Bilo ni nobenega šverca, vse je bilo po predpisih, avstrijske pijače, ki bi jo lahko ocarinili, pa gostje raje niso nosili na našo stran in so jo spili kar pri sosedih. Prehajanje meje čez sredino dvorišča je bilo pogosto in zabavno.«
Oče mu je podaril prvo
Pri Jožiju imajo čebelnjak že več kot 100 let. »S čebelarstvom se je ukvarjal že moj oče. V nekem obdobju se je to prenehalo in čebelnjak je počasi propadal. Nekaj časa ga je za sušenje zdravilnih rastlin uporabljala mama. Ko se je skoraj podrl, pa sem ga obnovil in začel čebelariti. Sem član ČD Vransko in tudi ČD Lukovica.« Na vsaki strani čebelnjaka ima posebna panja, vgrajena v velikem votlem deblu. Blizu stoji šesterokraka brunarica, popolna za druženje. A za slednje mu včasih zmanjka časa, saj že hiti na ta ali oni konec Slovenije. »Včasih sem že kar malo naveličan, a ker me ljudje ne pustijo pri miru, jim vedno ustrežem, če le lahko. Najbrž bom igral, dokler bom lahko, saj je to navsezadnje moje veselje.«
Godčevske obrti se je učil od starejših muzikantov.
»Včasih in tudi danes tovrstno igranje ni bilo poklic, ampak le dodatni zaslužek. Tudi mojemu očetu, ki se je preživljal kot cimperman (izdelovalec ostrešij, o.p.). Ko je na nekem hlevu delal streho, je namesto denarja domov prinesel harmoniko in mi jo podaril. Kasneje sem svojo prvo frajtonarico znamke Planika kupil v Celju in zanjo odštel 216.000 dinarjev. Z njo sem pogosto prepeval in igral v vranskem gostišču Slovan in ena od natakaric me je pred petdesetimi leti prosila, ali bi igral na njeni poroki. Ker sem vedel, da bo treba stresati tudi šale, sem jo zavrnil, a na koncu sem povabilo sprejel. Od takrat sem to počel zelo pogosto, počasi sem si nabral veliko izkušenj, samozavesti in glasbenega ter humorističnega programa, tako da je to postalo dodaten poklic. Skoraj sanjski poklic, saj sem počel tisto, kar mi je bilo všeč.«
Igra tisto, kar imajo ljudje radi
Na večino svatb ima lepe spomine, a mednje se prikradejo tudi kakšni manj lepi. »V spominu mi je ostala dogodivščina, ki je hkrati vesela in žalostna. Povezana je z običajem, ko fantje zvečer ugrabijo nevesto, ženin in priče pa jo morajo do polnoči poiskati in zanjo plačati odkupnino. A se je zalomilo. Ženin, ki navad domačinov ni poznal, je svojo žalost utapljal v alkoholu, »ugrabitelji«, ki so se naveličali skrivanja v temi, pa so žrtev kmalu po polnoči kar sami pripeljali nazaj. Malce okajeni ženin je izvoljenki eno primazal, saj je bil prepričan, da mu je že prvo noč natikala rogove. Neljubi dogodek je vasovalce hudo potrl, ko pa sem zaigral nekaj poskočnih, so se strasti počasi umirile in uredile. Par je še danes skupaj, njuna družina pa vse bolj številna.«
Ko je zaznamoval 25-letnico igranja in 25-letnico poroke, je na Vransko povabil vse pare, ki jim je do tedaj popestril poročno slavje.
Pravo slovensko ohcet lahko doživite le na kmetiji, ob frajtonarici, spontanih domislicah in domačih običajih, je prepričan Joži. »Včasih so se na večdnevno poročno slavje pripravljali ves teden. Iz hiš so znosili pohištvo in naredili prostor za svate in ples. Danes so takšne ohceti zelo redke, saj se večina mladoporočencev odloča za kosilo ali večerjo v gostilni. Svoje pa je prispeval tudi strožji prometni zakon.
Imel sem sanjski poklic, saj sem počel tisto, kar mi je bilo všeč.
Svatje so do polnoči še nekako sproščeni, nato pa si začnejo nazdravljati s sokovi, kavo in večino najbolj skrbi, kako se bodo varno pripeljali domov. Pa tudi sicer je porok vse manj, vse več mladih živi na koruzi. Če bo šlo tako naprej, bomo vaški muzikantje počasi izumrli,« še pove Joži, ki igra vse, kar imajo ljudje radi. »Poslušalcem se je treba prilagajati in družbo gor držati.« A brez zimzelenih Golice,Trzinke, Jaz pa ti, Sosedov Francelj pač ne gre.
