Jože Kotar: Slika živi le takrat, ko jo gledamo (FOTO)
Novomeški slikar Jože Kotar se v Galeriji Dolenjskega muzeja Novo mesto do 3. septembra predstavlja z razstavo Colores mecum porto – barve nosim s seboj –, ki z 38 deli in s številnimi obrazstavnimi dogodki zaznamuje umetnikovo sedemdesetletnico in petdeseto obletnico njegovih prvih javnih razstav.
Kot je poudaril srbski likovni kritik in umetnostni zgodovinar Sava Stepanov, je Jože Kotar (1952, Novo mesto) ustvarjalno pot začel v 70. letih; svoj talent je kultiviral v Robovi slikarski šoli pri profesorju Milanu Butini in kiparki Dubi Sambolec v Ljubljani, nato je študiral v Parizu, in sicer na zasebni akademiji Jara Hilberta.
Likovna in vsebinska celota
»Pri teh uglednih pedagogih in umetnikih je razvil ustvarjalno in izvajalsko sposobnost jasnega in sugestivnega izraza svojih umetniških idej in namer. V začetku 80. let je nekaj časa živel in delal v Lensu, rudarskem mestu na severu Francije, kar se v njegovem slikarstvu odraža v angažirani figurativni tematiki rudarjev. Nato je upodabljal značilne pokrajine bližnje Opalske obale na francoski strani Rokavskega preliva ter dele Azurne obale pri Antibesu, kjer še danes občasno prebiva in ustvarja,« je povedal Stepanov.
»Pozneje so vse pogostejši motivi njegovih slik pejsaži slovenske obale in sredozemsko vzdušje Jadrana ter seveda znamenitosti Novega mesta, ki ga pravzaprav nikoli ni popolnoma zapustil,« je povzel Stepanov in poudaril, da v Kotarjevem opusu kljub njegovi izjemni raznolikosti in razvejenosti kot stalnica vselej ostaja avtentična pikturalnost njegovih del. Povedano preprosteje, Kotarjevo slikarstvo je vedno zasnovano na pristnem učinku likovnih elementov. Linija, gesta, ritem, barva, obarvanost, odtenek in kompozicija so določene točke celotne pikturalne strukture in šele njihova sinteza prinaša likovno in vsebinsko celoto.«
V 70. in 80. letih se je zgodila menjava umetniških paradigem – modernizem je prešel v postmodernizem »in v galerijske prostore se je znova vrnilo predmetno, figuralno slikarstvo, ki je zamenjalo konceptualno askezo«, v obrazstavni monografiji Kotar izpostavlja umetnostna zgodovinarka in kustodinja Jasna Kocuvan Štukelj –, Kotar pa se kljub spremljanju vseh umetnostnih tokov »ni uklonil in podlegel različnim vplivom, temveč je premočrtno sledil notranji viziji razvoja svojstvenega likovnega jezika. Lastni likovni izraz je izoblikoval skozi različne likovne motive, sprva predvsem krajine, vedute in tihožitja, pozneje dopolnjene s figuro in figuralnimi kompozicijami, svoj diapazon je v zadnjih letih razširil na abstrahirane motive in čisto abstrakcijo.«
Čustvene in razpoloženjske modalnosti
Jože Kotar, ki se je doslej predstavil na več kot 130 samostojnih razstavah ter več kot 300 skupinskih razstavah, ekstemporih, slikarskih kolonijah in likovnih srečanjih doma in po svetu, ob tem pa prejel številne nagrade in priznanja (leta 1992 mu je novomeška občina podelila Trdinovo nagrado za dosežke v slikarstvu), na razstavi Colores mecum porto posveča posebno pozornost delom, ustvarjenim v zadnjem desetletju (postavitev zajema izbrana dela zadnjih dvajsetih let), pri tem pa poudarja, da je slikarstvo »potovanje do samega sebe«.
Kotarjevo slikarstvo je vedno zasnovano na pristnem učinku likovnih elementov.
In res – če je, kot je poudaril italijanski likovni kritik, pisatelj in pesnik Enzo Santese, v prejšnjih fazah umetnikovega ustvarjanja »svetloba izžarevala slo po reflektiranju notranjega sveta v zunanji krajini ali po pričvrstitvi trenutkov, ki zrcalijo čustvene in razpoloženjske modalnosti, v okoliško danost«, je v delih, nastalih v zadnjem desetletju, Jože Kotar »oblikoval serijo stvaritev, ki razkrivajo posebno željo po eksperimentiranju s kromatično materijo ter prilagajanje različnim oblikam in zajetni pluralnosti tonskih dilatacij«. Kot pravi Kotar, je bil pred letom 2005 »izrazit kolorist, moje slike so bile nabite z barvnimi partijami in emotivno eksplozijo«, zatem pa je »zreduciral svoj kolorit ter se posvetil risbi in figuri. Barva je ostala dominantna, vendar v popolnoma drugi vlogi in obliki – kot točke, punktacije, rahle čutne poteze ob figurah, kot življenjska moč in energija. Ostale so samo še barve, ki so ustvarjale posebno čutno vzdušje.«
Umetnik z jasno vizijo
Kot dodaja Jasna Kocuvan Štukelj, se Kotar skozi dela kaže kot »predan raziskovalec fluidnosti barvnega sveta, ki vznemirja njegovo dušo na intuitivni ravni, kot ustvarjalec, ki se je likovnemu svetu v popolnosti predal, in kot umetnik, ki z jasno vizijo uresničuje svoje poslanstvo«, ob tem sta »barvna čistost in jasnost, ki jo dopolnjuje svetlobna prežarjenost, stalnici v slikarjevih delih, in to ne glede na izbran motiv. Z barvami namreč v polni meri izraža svoje notranje dražljaje in občutja, ki jih ob izbranem motivu začuti in nato prelije v slikarski jezik.«
Barvna čistost in jasnost, ki jo dopolnjuje svetlobna prežarjenost, sta stalnici v delih Jožeta Kotarja, in to ne glede na izbran motiv.
Pri tem je po Kotarjevih besedah ključno, da »slika živi le takrat, ko jo gledamo. Umetniško delo je naš drugi jaz. Ko nas nagovarja, se srečamo sami s seboj. Bistvo je, da se z umetnino delno spoprijateljimo, da ji odmerimo pravo svetlobo in prostor, da si zanjo vzamemo čas; le tako bomo lahko spoznali vse njene čutne in čustvene razsežnosti. Kje in kako nagovarja katera koli umetnost, je seveda odvisno tudi od tega, kako izobražena je skupnost, v katero je umeščena, kako država gleda na ustvarjalce in koliko je pripravljena vlagati vanje, v umetnostni sistem.«
