Jože Skok: Beatlesi razvneli tudi Domžale (FOTO)
Domačin Jože Skok je upokojen radijski novinar, dolgoletni dopisnik občinskega glasila Slamnik in izurjen šahist, ki se je v zadnjih letih še posebno posvečal zgodovini zabavne glasbe na širšem domžalskem območju. Konec leta 2020 je izdal prvo knjigo Zabavni ansambel na Domžalskem, v kateri je tudi prispevek Cvete Zalokar z naslovom Domžalski rock časi.
Konec lanskega leta je izšla že njegova druga knjiga, Po poteh zabavne glasbe. Kot vse kaže, se je v dveh letih po izidu prve knjige nabralo dovolj gradiva, da nas znova seznanja z nadvse pestrim glasbenim dogajanjem na širšem domžalskem koncu.
»Prva knjiga Zabavni ansambli na Domžalskem je odprla vrsto zanimivih vprašanj,« uvodoma pove Skok. »Bralci, sokrajani, pa tudi drugi, niso skrivali zadovoljstva, da se je nekdo lotil tudi opisovanja zabavne glasbe predvsem v obdobju od šestdesetih do začetka devetdesetih let. Še posebno ker je bilo o tem premalo napisanega, pa nekako razdrobljeno, ker je pač zabavna glasba tematika, ki gre hitro v pozabo. Tudi sam sem to hitro občutil pri iskanju pisnih virov, še najbolj pri fotografijah. Te velikokrat povedo več kot množica besed.«
Radio je bil okno v svet
V prvi knjižni izdaji je sodelovalo ničkoliko sogovornikov in drugih akterjev, ki vsi seveda niso mogli priti vanjo, so pa izrazili željo, da bi tudi oni kaj povedali, pravi Skok: »Tudi kaj dodali, kaj osvetlili, da bi bila zgodba še celovitejša. In to me je že zgodaj napeljevalo k temu, da je treba pripoved nadaljevati. Tudi sam sem v knjigi zapisal, da se bo zgodba, ki se je začela, očitno še nadaljevala.«
Naslov knjige Zabavni ansambli na Domžalskem je bil sicer lokalno omejen, vendar njeno prebiranje odstira širši prostor, monografija je nedvomno postavljena v širše okolje. Skok dodaja, da je morda še najbolj posrečeno njen namen komentiral Zdenko Matoz v Delu v obširnem članku aprila 2021 z naslovom Svetovna glasba na lokalni ravni, ko je poudaril, da so v šestdesetih pa tudi v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja prevladovali plesi, ker tedaj še ni bilo toliko koncertov kot pozneje: »Zato se je v meni še bolj utrjevala želja, da je treba nadaljevanje pripovedi v knjigi postaviti v širši kontekst. Nekako hoditi z glasbeniki in člani različnih zasedb po njihovih poteh, pa tudi v različna okolja, zaposlitve in odre, kamor jih je zanesla njihova glasbena in življenjska pot. Naposled se je kar precej članov ansamblov tudi poklicno posvetilo glasbi.«
252 ima zadnja knjiga.
Morda nekoliko mlajši bralci težje razumejo, zakaj se je glasba, začenši s 60. leti, tako globoko usidrala v spomin tedanje generacije. »Seveda neizogibno z začetkom teh let in pojavom skupine The Beatles, pa številnih drugih, ki so jim sledile, posebno The Rolling Stones, ki deluje še zdaj,« nadaljuje Skok. »Tudi skladbe, ki smo jih najlaže poslušali prek raznih radijskih postaj, s prevladujočim Radiem Ljubljana, so odpirale občutek svobode in neizmerne radosti, četudi omejene na kratek čas. Prejšnji družbenopolitični sistem je svobodo omejeval, nikakor pa ni bil tako zadrt, kot ga nekateri radi opisujejo. Med njimi tudi takšni, ki jim tedaj ni kaj dosti manjkalo.«
Niso se toliko fotografirali
Ne gre pozabiti tudi na same plese, če omenimo Halo Komunalnega centra v Domžalah, se še spominja avtor dveh knjig o zabavni glasbi na Domžalskem: »Beat glasba je bila dokaj enostavna, telo se je hitro spoprijateljilo z njo. Mnogi so znali plesati fokstrot ali tržačana, kot so temu tedaj dejali, ter valčke, polke in tvist, vendar je prav beat glasba ponudila še polnejšo svobodo. Na znamenitih Jenkovih plesih v Festivalni dvorani v Ljubljani, občasno tudi v Grobljah pri Domžalah, so zahtevali strog način oblačenja in vedenja. Kar naenkrat pa je lahko vsak plesal sam s seboj.
Prejšnji družbeno-politični sistem je svobodo omejeval, nikakor pa ni bil tako zadrt, kot ga nekateri radi opisujejo.
In to je pomenilo veliko svobode in sprostitve. Na teh plesih ni bilo izjemno veliko parov, seveda pa so bili in so se najbolj veselili počasnih plesov, stiskalic, kot smo jim tedaj dejali, ko se je plesišče iznenada zelo razredčilo. Večinoma so denimo dekleta na plese prihajala v skupinah, podobno fantje, ki so lahko ob divjih ritmih plesali svobodno v skupinah ali kot posamezniki, tako so se zibali in hkrati poslušali, saj jih vse skupaj ni omejevalo. Mnogo od tega se je ohranilo še vse do dandanašnjega. Posebnost je bilo tudi dokaj temačno prizorišče, sam oder in plesišče z light showom, da je bilo okolje bolj intimno in še bolj sproščeno. Skratka iztočnic za zapis Po poteh zabavne glasbe več kot dovolj.«
In spomini še živečih glasbenikov na Domžalskem? »Zagotovo sogovornikom ni bilo lahko, saj so morali obuditi spomine izpred petdeset in tudi več let na sicer zelo prijetno obdobje svojega življenja, ki ga pač vedno ponuja mladost. Tudi sam sem se moral potruditi, da sem lahko obudil čase, ki bi zagotovo odšli v pozabo. Pomembna je bila tudi pomoč pri nastajanju monografije Po poteh zabavne glasbe, ki je v bistvu nadaljevanje pripovedi Zabavni ansambli na Domžalskem. Sogovorniki so začeli brskati po zaprašenih albumih, veliko se je z leti porazgubilo, marsikaj pa je vendarle še ostalo. Žal je bilo od nekaterih problematično dobiti fotografijo iz svojih let okoli dvajset ali več ali manj, ker se v tedanjih letih niso fotografirali,« je sklenil Jože Skok.
