Jožefa in Mirko po 65 letih vstopila v železno dobo

Velikokrat pišemo o zlatih, bisernih, smaragdnih in diamantnih porokah, le redki pa dočakajo jubilej, ki mu pravijo železna poroka, ponekod tudi briljantna. Pred dnevi je minilo šest desetletij in pol, odkar sta si v farni cerkvi Marijinega rojstva na Tišini večno zvestobo in ljubezen obljubila Jožefa in Mirko Gumilar, oba z bližnjih Petanjcev. Ob izteku oktobra sta 65. obletnico s priložnostno slovesnostjo zaznamovala v domu Elizabeta pri Svetem Juriju na Goričkem, ki je enota Doma starejših Rakičan. Tam namreč slavljenka že poldrugo leto prebiva. Priči sta bila njuna hči Marjeta in sin Slavko, verski obred pa je v domu opravil matični župnik Boštjan Čeh.

Slavljenca sta povedala, da jima ne mladost ne prva skupna leta niso bili postlani z rožicami, saj sta odraščala v pomanjkanju in revščini, Jožefa celo brez staršev. Oče je odšel s trebuhom za kruhom v Argentino, ko ji je bilo vsega dve leti, kmalu je za njim odšla še mama. Želela sta se vrniti, a sta za vedno ostala čez lužo; mama je po štirih letih zbolela in umrla, oče si je tam s prekmursko zdomko ustvaril novo družino.

Čeprav so zlasti Jožefini najbližji nasprotovali zvezi z Mirkom, je bila ljubezen med njima močnejša. Štiri leta po poroki sta na eni od petanjskih domačij živela kot podnajemnika, ko sta s skupnimi prihranki kupila svojo parcelo, pa sta začela graditi hišo. V njej Mirko živi še danes, Jožefa pa se je lani spomladi zaradi bolezni preselila na Goričko, kjer jo večkrat na teden obišče mož in z njo preživi ves dan.

Sad njune velike ljubezni je hči Marjeta, rojena leta 1948, pet let pozneje se je družina povečala še za sina Slavka. Hči se je omožila v Veržej, sin v Boračevo, kjer sta si ustvarila družino. Slavljenca sta vesela njunih obiskov in obiskov treh vnukinj Ksenije, Anite in Slavke ter vnuka Daria ter treh pravnukov in dveh pravnukinj: Tilna, Gašperja, Julije, Valentine in Luke Valentina.


Kljub številnim obveznostim sta zakonca v najdejavnejšem delu življenja našla čas tudi zase: Mirko je dolgoletni gasilec in velik ljubitelj kasaških dirk, Jožefa pa je bila vse do pozne starosti vešča številnih ročnih del, zlasti šivanja gobelinov. Ko je bila še pri močeh, so bili njena velika ljubezen tudi rože in delo na vrtu. Mirko pa še vedno sede za volan osebnega avtomobila in opravi vse potrebne vožnje po Pomurju. Do leta 2020 ima tudi podaljšano vozniško dovoljenje.