Jožica po zdravje na svoj zeliščni vrt

Iz Šentvida pri Stični smo se prek Radohove vasi in naprej po cesti skozi Temeniško dolino povzpeli proti Bogenšperku. Kak kilometer in pol pred pravljičnim Valvasorjevim gradom smo ostro zavili proti očem skritemu zaselku Vrata. Na lepo urejenem dvorišču obnovljene domačije s starinsko leseno ograjo nas je s pladnjem zeliščnih napitkov sprejela Jožica Bajc Pivec, upokojena kuharica, računovodkinja in ekonomistka.

Na vprašanje, kaj jo je po teh trdih poklicih zaneslo v zeliščarske vode, se le nasmehne: »Med drugim sem izgubila službo. Nato sem spoznala, da se ne znajdem dobro le v kuhinji ali v pisarni za računalnikom, ampak sem človek zemlje.«
Od doma ni prinesla nobene zeliščarske dote: »S tem se doma nismo nikoli ukvarjali.« Prva zelišča za čaj, ki ga je skuhala otrokom, je nabrala leta 1984. »Nato sem začela hoditi po travnikih, opazila, da zdravilne rožice rastejo tudi na zarobkih njiv, ob poti, za drevesom, skratka na krajih, ki jih pogosto sploh ne opazimo.«

Vsak dan je spoznala kakšno novo rastlino, za katero ni prej nikoli slišala. Z možem Nejcem, vsestranskim mojstrom, sta začela urejati zeliščarsko domačijo. Nejc je iztesal lesena vrata in celotno kmečko klop ter izdelal starožitno leseno ograjo za prelep zeliščni vrt. Ob dvorišču hiše čisto pravi garteljc z leseno ograjo s pokončno pripetimi deščicami, pod njim pa vrtič v terasah s stopnicami, ki jih je zarobil z okroglim lesom.

Jožica ne šteje ve, koliko zelišč raste na njenem vrtu. »Zadnjič, ko sem jih preštevala, jih je bilo čez sto.«
Tujerodnim vrstam se izogiba. »Izjema je ginko (Ginkgo biloba), to prastaro drevo, katerega listi nam krepijo spomin,« pojasnjuje Pivčeva.

Med znanimi zelišči, od encijana, arnike, kamilic, šetraja, melise ... pa je zeliščarki morda najbolj pri srcu sporiš. »Gre za zelo skrivnostno rastlino, ki ima kopico zdravilnih učinkov, hkrati pa je čarna rastlina. Po pričevanjih so predniki verjeli, da semena sporiša, če jih denimo natrosimo v čevelj ali žep, delujejo čudodelno, da slišimo živali govoriti. Vseh skrivnosti niti danes še zdaleč ne poznamo.«

In kaj dela zeliščar pozimi? »Zeliščar je v vseh letnih časih polno zaposlen, saj rastline nabiramo in uporabljamo glede na učinkovitost delov rastline. Spomladi nabiramo zaradi cvetov in koreninic, poleti zaradi cvetov, stebel in korenin, jeseni so aktualni plodovi. Pozimi nabiramo plodove belega omela, trnulje in češmina, ki jih mora dobiti mraz, da postanejo sladki. Pozimi nabiramo tudi koreninice.«

Za skupino, ki je prišla na obisk v okviru programa Zeliščna dediščina v Srcu Slovenije Turističnoinformacijskega centra Litija, je zeliščarka Jožica pripravila izjemno okusen čaj iz koprive, melise, ranjaka, ognjiča, plavice in citronke.
Ponudila je čemažev in skutni namaz, ki smo ga poskusili s kruhom. »Čemažu sem dodala orehe, pasirani skuti s kislo smetano pa meliso, pehtran, ožepek in peteršilj. Skuta in čemaž sta vselej osnova, nato pa za okus dodajamo po dve ali tri zelišča,« je pojasnila Pivčeva.

Njeni dišeči čaji presenetijo vsakega obiskovalca, a poudarja, da si moramo za čaj vzeti čas. »Da se usedemo in počakamo, da se vonj zelišč, ki smo jih deli v lonec, razširi po prostoru. Nato nalijemo in primemo skodelico v roke in uživamo, ko se ohlaja. Nato srkamo, počasi, ob prijetnem pomenku.« A danes ljudje nimajo več toliko časa kot nekoč. »Zato imamo tinkture. V kozarec vode sobne temperature nakapljamo 10 do 20 kapljic izbrane tinkture in počasi popijemo.«