To je Jožica iz Volčkove vasi: Pri svojih 103 letih bere še brez očal (FOTO)
Jožica Bučar iz Volčkove vasi nad Šentjernejem je odprla vhodna vrata in pogledala ven: »Sneg bo!« S pogledom se je počasi sprehodila po okolici, na obrazu je zasijal nasmešek: »Lepo je tukaj!« Opirajoč se na berglo se je vrnila v stanovanje, v družbo domačih. Zadovoljna je videti, srečna, čeprav je bilo v njenih 103 letih življenja veliko težkih in grenkih preizkušenj. Častitljivi življenjski jubilej je praznovala 5. oktobra doma, v družbi družine, hčerke Pepi ter sinov Marjana, Silva in Janeza z družinami, njen rod pa je zdaj res številčen, saj ima ima 9 vnukov (dva sta žal pokojna), 10 pravnukov in 12 prapravnukov, ki jo pogosto obiskujejo in z velikim zanimanjem ter radovednostjo prisluhnejo njenim zgodbam iz mladosti.
12 prapravnukov že ima.
In kako njeno zdravje? »Letom primerno,« se nasmehne Jožičina hčerka, 82-letna Pepi, in doda, da mama kakšnih večjih zdravstvenih težav nima, je kar čila in zdrava, le sliši bolj slabo. Marsikaj doma postori sama, sicer pa so njena desna roka sin Silvo z družino, ki živijo v isti hiši, ter seveda ostalo sorodstvo, ki živi v bližini.
Jožica, ki jo kličejo tudi Pepca, se je rodila v bližnjem Rakovniku. Pri hiši je bilo pet otrok, Jožefa je bila najstarejša. Ko je dopolnila 10 let, je umrl oče, skrb za otroke je prevzela mama. Živeli so res skromno, pri hiši ni bilo kruha, zato so morali delati od zore do mraka, da so zaslužili kak dinar za preživetje. Svež domači kruh so si privoščili le za največje praznike. Niti za obleko ni bilo denarja, a kljub temu so bili otroci urejeni in čisti. Oblačila so odnesli v bližnji Lurd, ki je znan po romarski cerkvici, in jih tam oprali v vodi.
Večkrat lačna kot sita
Zaradi revščine so bili večkrat lačni kot siti, jedli so hrano, ki so jo pridelali doma. Močnik, mlečna prosena kaša, krompir – to se je največkrat znašlo na njihovih krožnikih, mesa skorajda niso poznali, imeli so ga le za praznike in kadar so bile koline. Ker je bilo pri hiši res težko, je šla mala Jožica v tabrh, da je zaslužila kak dinar. Šolala se je trikrat na teden, šola je bila na Joščevih poljanah na poti proti Šentjerneju. Svojim otrokom, vnukom in pravnukom je rada govorila o strogosti, ki je vladala v šoli. Če namreč niso bili pridni, so bili tepeni po prstih, in to je bila najhujša kazen, zaradi katere je bila Jožica v šoli prestrašena in je vedno ubogala.
Med drugo svetovno vojno, bil je 12. januar 1942, se je poročila s Francem Medvedom. Poročno obleko ji je dala teta iz Amerike, birmanska botra pa ji je ob poroki podarila rjuho ter židano ruto, kot je bil običaj v tistih časih, a poroka ni prinesla boljšega življenja. Z možem so jo preselili v kočevarsko hišo v Srednjo vas pri Dolenjskih Toplicah, tam je prevzel domačijo s konji, ki sta jih uporabljala za prevoz in vleko drv. Septembra 1942 se jima je rodila hči Joži (ki jo kličejo Pepi), marca 1945 pa še sin Marjan, a kmalu po koncu vojne so moža v Kočevskem rogu ubili. Ostala je sama z dvema otrokoma in prijela je za vsako delo, da je le lahko vzdrževala družinico.
Svež domači kruh so si privoščili le za največje praznike.
Po desetih letih nov zakon
Ker si je želela življenja na svojem, je prevzela skrb za starejšo ženico Okički, ki je živela na kmetiji v Volčkovi vasi, le lučaj od rodnega Rakovnika. Vsi so radi poprijeli za delo, kmetijo pa so pozneje prevzeli. Deset let po moževi smrti se je podala v nov zakon z Janezom Bučarjem, rodili so se jima trije sinovi, eden je umrl še majhen.
Kljub zavidljivim letom je Jožica bistrega uma. Še vedno ve za vse godove in rojstne dneve za svoje domače, vpraša, kako ta ali oni, rada pogleda televizijo, tudi kak film, sploh če ima podnapise, da mu lažje sledi, mašo tudi z veseljem spremlja po televiziji, saj sta ji bila vera in molitev v njenem življenju vedno kažipot in opora.
Tudi bere še vedno, sploh Družino, in ko v roke vzame časopis, odloži očala, ki jih sicer nosi. Lažje namreč bere brez očal. Njena skrb je tudi pes Beno, ki ga ona kliče Medo. Ne mine večer, da ne bi vprašala, ali je dobil jesti. Tudi hodi rada, čeprav vse bolj previdno, saj se boji, da bi padla. Pri hoji si pomaga z eno berglo, poda pa se tudi po cesti, seveda če je ob njej kdo od domačih. In njena najljubša hrana? Najbolj je vesela jedi na žlico, ne mara makaronov in špagetov, boljša izbira so široki rezanci, meso ji ne gre najbolj v slast, rada pa ima ribe, sploh postrvi. In če marsikateri starostnik pove, da mu prija kozarec vina, se mu je Jožica odpovedala že pred kakšnimi sedmimi desetletji.
