Jurjevalci peli piščancem in ostali brez jajc

Danes zvečer se bo vsaj 330 priložnostnih pevcev razpršilo po sevniški občini in obiskalo okrog 1500 hiš. Na predvečer goda svetega Jurija, ki je eden najbolj čaščenih svetnikov in pooseblja ideale srednjeveškega viteza, bodo peli Jurja.

Pevske skupine, ki jih je na območju sevniške občine 24, kar je v svoji raziskavi, ki jo je strnil v knjigi Sveti Jurij in Jurjevi pevci na Sevniškem, popisal Ciril Dolinšek, so večinoma triglasne, in sicer pojejo naprej, čez in bas, kar je značilno za slovensko petje. Nekatere delujejo in se srečujejo vse leto, so sekcija katerega zborčka ali glasbene skupine, druge pa so oblikovane bolj na horuk. Pevci, med katerimi so tudi takšni brez posebnega posluha, ti so za spremljavo, se pokličejo nekaj ur prej, preden gredo pet podoknice: »Pobje, gremo Jurja pet?« Na hitro povadijo in se podajo pod okna hiš. Tam zapojejo Jurjevo pesem; vsaka skupina ima svojo.

Tradicija jurjevskega petja na Slovenskem je najbolj ohranjena v Posavju. »To je edino strnjeno območje, kjer se množično ohranja petje Jurja,« je ugotovil Dolinšek in dodal, da se tudi po nekaterih drugih slovenskih krajih pojejo Jurjeve podoknice. Posebnost sevniškega jurjevanja pa je, da se že 200 let poje na enak, tradicionalen način, medtem ko je v nekaterih sosednjih občinah to postalo turistična prireditev.
 

Pevci tudi porodničarji

Ljudje, predvsem na vasi, nestrpno pričakujejo Jurjeve pevce in si ne upajo spati, da ne bi zamudili njihovega petja. Ko zaslišijo kolednike, odprejo duri, a pevci ne vstopajo v hiše, temveč ostanejo na dvorišču. Gospodinja jim z veseljem prinese jajca in klobase, v zadnjem času tudi denar, gospodar pa pride s štefanom vina, saj petje temeljito izsuši grla. Med pevci je eden zadolžen za pobiranje darov, v skupinah pa ga različno imenujejo: dihur, hur, pobirauc, jajčar ali jajceprester.

Pri nekaterih je to starosta, torej gre za častno funkcijo, pri drugih pa je jajčar tisti, ki najslabše poje ali je najmlajši jurjevalec. V košaro ali koš nalaga dobrote, ki so jim jih namenili domačini. »Včasih so bila to predvsem jajca,« se spominja avtor knjige, tudi sam pevec v skupini Jurjevi ljudski pevci na Šmarčni.

»Zjutraj smo jajca odnesli k peku ali v trgovino in jih prodali, zdaj ko mora biti vsako jajce štempljano, pa to ni več mogoče,« dodaja. Jurjevim pevcem z Vrhka pri Tržišču pa se je nekoč zgodilo, da so ostali brez darov, saj je nosaču spodrsnilo in je padel, tako da so namesto jajc imeli šmoren, ki so ga pojedli vaški psi. Isti pevci postrežejo še z eno anekdoto. Ko so se pred hišnimi vrati pripravljali, da bodo odpeli pesem, je iz hleva pritekel gospodar z novico, da bo krava telila. Iz pevcev so se prelevili v porodničarje in na svet spravili tele, ki so mu dali ime Jurij.



V Boštanju je bila navada, da so v nedeljo po jutranji maši iz jajc in klobas pekli cvrtje, kmečke ženske so napekle še krušnih dobrot in peciva, gospodarji so prinesli vina, Jurjevi pevci pa zapeli. Lani se je zaradi epidemije prvič zgodilo, da po desetletjih tega dogodka ni bilo pred cerkvijo. A so se domačini znašli; pred kapelo sv. Jurija so postavili avto in prek zvočnika predvajali jurjevsko petje. Domačini so mislili, da gre zares, tekali so v kašče, shrambe in kleti, da bi Jurjeve pevce pogostili.
 

Zgrešili okno

Le redko se zgodi, da domačini kolednikov pod oknom ne slišijo ali jim nočejo odpreti. Takrat jim pevci ob zaključku namenijo še manj lepo kitico. Denimo: »Ker nam niste nič darvali, prav iz srca radi dali, Bog daj in preljub svet Jur, da b vam požeru vse jajce hur!« Iz anekdot v Dolinškovi knjigi pa razberemo, da pevci včasih pojejo tudi pod napačnim oknom. Tako so Jurjevci iz Tržišča ob dveh ponoči peli pod razsvetljenim oknom, in četudi so peli vse glasneje, ni nihče odprl vrat. Pozneje so izvedeli, da so peli mladim piščancem, ki so se greli pod lučjo. Jurjevski koledniki so zapeli tudi pri nekem vikendu, v katerem so videli luč. Vrata so se odprla in iz hišice sta prišla presenečena tujca. Jurjevalci so jima pojasnili to slovensko šego. Bila sta navdušena, saj česa podobnega še nista doživela. Rekla sta, da sta se počutila kot v muzikalu.



V knjigi Sveti Jurij in Jurjevi pevci na Sevniškem, ki je izšla v samozaložbi, je opisanih še veliko podobnih anekdot, zanimivosti iz življenja sv. Jurija, opisani so sakralni objekti, ki nosijo ime tega svetnika, pa občine, ki imajo v grbu lik sv. Jurija; teh je v Sloveniji kar devet.

In zakaj je knjiga sploh nastala? Ciril Dolinšek, samostojni delavec v kulturi, ki pogosto vodi kulturne prireditve, je o tem razmišljal veliko let. Spremljal je ljudske pevce in godce in ugotovil, da so nekatere skupine izginile, prišle so nove, a niso poznale starih pesmi. Zato je izkoristil epidemijo ter v enem letu popisal vse skupine in njihove pesmi. Če bo kdo čez leta hotel peti Jurja, si bo lahko pomagal s to knjigo, ki jo je v celoti naredil sam, v izdatno pomoč pa mu je bil sevniški glasbenik Zoran Košir, ki je zapisanim besedilom dodal notirano osnovno melodijo. Tako je nastala knjiga, ki jo je sevniški kipar, slikar in grafik Rudi Stopar pospremil v življenje z latinskim rekom: »Bogastvo preteklosti za izzive prihodnosti.«