Kadar moški pletejo, niso tečni
79-letna Novomeščanka Jožefa Kastelic izdeluje košare, jerbase in peharje. Zmagala tudi na natečaju Slovenskih novic za najlepše božične okraske.
Odpri galerijo
Upravičeno je ponosna na svoje spretnosti. FOTOgrafije: Drago Perko
Skoraj ni slovenske hiše brez košare in peharja. V Novem mestu živi Jožefa Kastelic, ki plete že več kot 20 let. Rojena je bila leta 1940, sprva je delala kot trgovka, potem v računovodstvu v Kandiji, zadnjih 25 let pa v tovarni zdravil Krka, kjer se je pri 50. letih upokojila. »Zanimala me je domača obrt,« opiše svoje želje, ki jih je imela na začetku upokojenskega staža. Življenjske energije ji ni manjkalo, s pridom jo je izkoristila. Najprej se je udeležila tečaja priprave belokranjskih pisanic, ki jih izdeluje še danes. Mikalo jo je tudi pletenje. Kar več upokojenk in upokojencev se je zbralo, prisluhnil pa jim je eden od profesorjev na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji.
»Par penzionistov se nas je zbralo, imeli smo tečaj pletenja košar, nekaj smo tudi plačali za to. Naučili smo se tudi, kako se plete z rženo slamo,« pripoveduje Jožefa. Kmalu so se začeli zbirati v Društvu upokojencev Novo mesto. »Vključilo se je nekaj takih, ki precej znajo, in smo se učili od njih.! Njeni prvi izdelki segajo v leto 1995, pri Obrtni zbornici Slovenije jih ima registriranih več kot 30. Ustvarja iz naravnih materialov, predvsem iz šibja, slame, koruznega ličkanja.
Na njenem repertoarju se znajde marsikaj: peharje najraje izdeluje iz ržene slame, uporablja pa tudi travo iz gozda, a le tisto brez členkov. »Vse skupaj je treba tudi močiti,« opozarja. Ponosna je, da so na Dolenjskem pod njenim mentorstvom izdelali nekaj različnih jerbasov. »To je slovenska posebnost, obudili smo jo in rešili pozabe. Z jerbasom je v resnici največ dela, potrebnega je veliko znanja in materiala, predvsem pa so zahtevni zaključki na vrhu,« nadaljuje Jožefa. »V jerbasu so v Sloveniji za veliko noč nosili k žegnju, vanj so dali šunko, potico ... Velik je moral biti, družine so se z njim postavljale,« poudarja Kasteličeva in pristavi, da so zaradi velikosti jerbase praviloma izdelovali možje. »Ker so imeli moč! Včasih se je na vrhu zbralo po 200 šib hkrati. To je bilo treba splesti do konca in oblikovati okrasni rob,« nadaljuje in doda, da ji je uspelo narediti tudi repliko jerbasa, ki sta ga v Novem mestu imela zakonca Pia in Pino Mlakar, ena do tečajnic pa je s sabo prinesla jerbas iz Brusnic, v katerega se vsako leto zlagajo brusniške hrustavke, okusne češnje, ki rastejo prav na tem koncu Dolenjske.
Jožefa ima še veliko energije. Priznava pa, da ji je čas, ko se je svet ustavil zaradi koronavirusa, dobro del. »Imela sem material in veliko časa za delo, tudi tečajev ni bilo. Ostala sem doma in pletla,« nasmejano pove. S posebno pozornostjo pa pripravlja tudi material. 2Posadili smo posebno pletarsko vrbo,2 pove, sadiko je dobila na Ptuju, kamor je novomeške upokojence peljal vodja tečaja pletenja. Tam je tudi videla, kako se pravilno (o)plete steklenica.
»Če začneš na dnu in greš proti vrhu, se dno obrabi in steklenica pade ven. Zato je primerneje začeti zgoraj, za konec pa spodaj narediti krogec, ki se vstavi na dno in se potem rob zaplete. Tudi če se rob obrabi, se lahko splete na novo,« nas pouči. Material nabira pozimi in spomladi. »Včasih je bilo treba pohiteti, saj jih je veliko pletlo. Če nisi porezal, ti jih je lahko kdo ukradel. Tisto, kar porežeš pozimi, je treba dati v vrelo vodo za dve ali tri ure. Nabrano aprila pa je dovolj moževno, pa kuhanje ni potrebno. Razlika je v barvi, zimski material ohrani rjavo patino in daje videz starega, a to ne velja.«
Po znanje je šla tudi v Prekmurje, kjer se je seznanila z doužnjeki, izdelki iz slame, ki jih še danes z veseljem izdeluje. Pred leti je za enega od naročnikov izdelala 10.500 novoletnih okraskov iz slame. Še danes pa je ponosna na diamantni prstan, ki ga je dobila prav od našega časopisa! Leta 2001 je sodelovala na razpisu za najlepše okraske na božični jelki. »Odločila sem se, da jih izdelam iz slovenskih žit. Vse, kar raste pri nas, sem uporabila.
Iz uredništva Slovenskih novic ste mi javili, da je prof. dr. Janez Bogataj moj izdelek označil za najlepšega in najbolj domiselnega,« se rada spominja Jožefa, ki še deli svoje znanje, v okviru Društva upokojencev Novo mesto ima skupino, ki se zbira od novembra do marca, na voljo so dobili tudi prostore. Po navadi je v takih skupinah več žensk kot moških, se pridušajo po Sloveniji. Na Dolenjskem teh težav ni. »Povsod pravijo, da bi bilo treba več moških vključiti v take skupine, da bi se česa lotili, da ne bi bili tečni doma. Če so v taki skupini, nekaj naredijo, pa še občutek koristnosti je prisoten. A kot sem rekla, pri nas so v skupini skoraj sami moški,« še pove Jožefa. V hiši, kjer ima razstavljene izdelke, pa se je rodil Leopold Picigas, kronist Novega mesta.
Prstan je dobila na natečaju Slovenskih novic.
»Par penzionistov se nas je zbralo, imeli smo tečaj pletenja košar, nekaj smo tudi plačali za to. Naučili smo se tudi, kako se plete z rženo slamo,« pripoveduje Jožefa. Kmalu so se začeli zbirati v Društvu upokojencev Novo mesto. »Vključilo se je nekaj takih, ki precej znajo, in smo se učili od njih.! Njeni prvi izdelki segajo v leto 1995, pri Obrtni zbornici Slovenije jih ima registriranih več kot 30. Ustvarja iz naravnih materialov, predvsem iz šibja, slame, koruznega ličkanja.
Jerbas je zahteven projekt.
Na njenem repertoarju se znajde marsikaj: peharje najraje izdeluje iz ržene slame, uporablja pa tudi travo iz gozda, a le tisto brez členkov. »Vse skupaj je treba tudi močiti,« opozarja. Ponosna je, da so na Dolenjskem pod njenim mentorstvom izdelali nekaj različnih jerbasov. »To je slovenska posebnost, obudili smo jo in rešili pozabe. Z jerbasom je v resnici največ dela, potrebnega je veliko znanja in materiala, predvsem pa so zahtevni zaključki na vrhu,« nadaljuje Jožefa. »V jerbasu so v Sloveniji za veliko noč nosili k žegnju, vanj so dali šunko, potico ... Velik je moral biti, družine so se z njim postavljale,« poudarja Kasteličeva in pristavi, da so zaradi velikosti jerbase praviloma izdelovali možje. »Ker so imeli moč! Včasih se je na vrhu zbralo po 200 šib hkrati. To je bilo treba splesti do konca in oblikovati okrasni rob,« nadaljuje in doda, da ji je uspelo narediti tudi repliko jerbasa, ki sta ga v Novem mestu imela zakonca Pia in Pino Mlakar, ena do tečajnic pa je s sabo prinesla jerbas iz Brusnic, v katerega se vsako leto zlagajo brusniške hrustavke, okusne češnje, ki rastejo prav na tem koncu Dolenjske.
Jožefa ima še veliko energije. Priznava pa, da ji je čas, ko se je svet ustavil zaradi koronavirusa, dobro del. »Imela sem material in veliko časa za delo, tudi tečajev ni bilo. Ostala sem doma in pletla,« nasmejano pove. S posebno pozornostjo pa pripravlja tudi material. 2Posadili smo posebno pletarsko vrbo,2 pove, sadiko je dobila na Ptuju, kamor je novomeške upokojence peljal vodja tečaja pletenja. Tam je tudi videla, kako se pravilno (o)plete steklenica.
V življenje je vrnila novomeško butarico.
»Če začneš na dnu in greš proti vrhu, se dno obrabi in steklenica pade ven. Zato je primerneje začeti zgoraj, za konec pa spodaj narediti krogec, ki se vstavi na dno in se potem rob zaplete. Tudi če se rob obrabi, se lahko splete na novo,« nas pouči. Material nabira pozimi in spomladi. »Včasih je bilo treba pohiteti, saj jih je veliko pletlo. Če nisi porezal, ti jih je lahko kdo ukradel. Tisto, kar porežeš pozimi, je treba dati v vrelo vodo za dve ali tri ure. Nabrano aprila pa je dovolj moževno, pa kuhanje ni potrebno. Razlika je v barvi, zimski material ohrani rjavo patino in daje videz starega, a to ne velja.«
Po znanje je šla tudi v Prekmurje, kjer se je seznanila z doužnjeki, izdelki iz slame, ki jih še danes z veseljem izdeluje. Pred leti je za enega od naročnikov izdelala 10.500 novoletnih okraskov iz slame. Še danes pa je ponosna na diamantni prstan, ki ga je dobila prav od našega časopisa! Leta 2001 je sodelovala na razpisu za najlepše okraske na božični jelki. »Odločila sem se, da jih izdelam iz slovenskih žit. Vse, kar raste pri nas, sem uporabila.
Jožefa izdeluje tradicionalne ljubljanske butare, pred leti pa je naredila novomeško butarico: "To so bili svinčeni časi, prepovedano je bilo nositi butarice. Pa so se znašli, naredili so tako miniaturno, jo dali v torbico in nesli v cerkev na žegnanje."
Iz uredništva Slovenskih novic ste mi javili, da je prof. dr. Janez Bogataj moj izdelek označil za najlepšega in najbolj domiselnega,« se rada spominja Jožefa, ki še deli svoje znanje, v okviru Društva upokojencev Novo mesto ima skupino, ki se zbira od novembra do marca, na voljo so dobili tudi prostore. Po navadi je v takih skupinah več žensk kot moških, se pridušajo po Sloveniji. Na Dolenjskem teh težav ni. »Povsod pravijo, da bi bilo treba več moških vključiti v take skupine, da bi se česa lotili, da ne bi bili tečni doma. Če so v taki skupini, nekaj naredijo, pa še občutek koristnosti je prisoten. A kot sem rekla, pri nas so v skupini skoraj sami moški,« še pove Jožefa. V hiši, kjer ima razstavljene izdelke, pa se je rodil Leopold Picigas, kronist Novega mesta.
