Kadar ne vozi vlaka, Matjaž izdeluje jaslice (FOTO)
Danes je praznik Svetih treh kraljev, sinoči je bil tretji sveti večer, ko so številne družine zrle v jaslice. Letošnje leto bo za ljubitelje slednjih nekaj posebnega – 800 let mineva od prvih, ki jih je leta 1223 postavil sveti Frančišek Asiški. V današnji obliki jih poznamo od leta 1560, ko so jih na Portugalskem postavili jezuiti. Prav ti so jih 1644. postavili tudi v jezuitski cerkvi sv. Jakoba v Ljubljani. In še danes so priljubljene. »Jaslice me spremljajo od mladih nog. Sprva smo jih postavljali s starši, potem samostojno, nato so pomagali otroci, zdaj vnuki,« pove zapriseženi jasličar Matjaž Bitenc, po poklicu strojevodja. »Spomnim se, kako smo s starši ogledovali premikajoče se jaslice pri frančiškanih v Ljubljani.«
Vpeta vsa družina
»S tem se ne ukvarjam poklicno, vse skupaj je bolj ljubiteljsko,« poudari 52-letni Litijan, a je hitro jasno, da je mojster svojega poslanstva. »S tem rasteš in prideš do stopnje, da iščeš vse, kar je tako ali drugače povezano z jaslicami. Imam knjige, strokovno literaturo, ki jo z veseljem delim tudi z drugimi, pa znamke in kovance, ne manjkajo niti slike. Ljubezen in čut do jaslic širim dalje, znanje prenašam na mlade rodove.«
Ko se pogovarjamo o jaslicah, nas seznani tudi z njihovo simboliko. »Ne gre le za Sveto družino. Tu je tekoča voda, ki je simbol življenja. Mostovi predstavljajo ovire, ki nam pridejo na pot, mi pa jih moramo premagati. V jaslicah je tudi nekaj cest, ki služijo kot simbol povezovanja med ljudmi. Ovčke niso nikoli same, ampak so v tropih, kar je simbol, da nikoli nismo povsem sami. Tu so pastirji, katerih naloga je, da najdejo ovčko, da ni izgubljena. Ne pozabimo niti na darove, ki so jih prinesli Sveti trije kralji, kadilo, ki je darilo za boga, zlato, darilo za kralje in miro, olje, ki je darilo za človeka. Ob tem pa je treba vedeti, da so svoje darovali tudi pastirji – eden je dal kruh, drugi mleko, tretji drva. Najbolj zanimiv pa je ta pastir, ki ni imel nič, zato je daroval samega sebe za Jezusa.«
Najraje grem v delavnico zvečer, ko se vse umiri.
Lani so šle številne Matjaževe jaslice v svet. »Imam vse zapisano, da ne pozabim, kje jih imam. Tako so ene na vseslovenski razstavi jaslic v Žireh, ene so na Sveti Gori nad Solkanom, preostale pa v Gradežu, Vojniku, Veržeju, Jurkloštru in muzeju jaslic na Brezjah. Razstavili smo jih tudi v avstrijskem Pliberku,« je Bitenc ponosen na svoje delo. Ustvarjene so iz različnih materialov (les, papir, čipka, umetna masa) in tudi oblik, obstaja več različic, ki so tudi geografsko pogojene. Pri Bitenčevih jih postavljajo in izdelujejo dobrih 20 let, pri tem je vključena vsa družina, še hčerki Valerija in Ana in žena Lidija. V preteklosti so jih postavili kar pred hišo, kjer je bil nekoč prostor za avto, tja do 70 kvadratnih metrov so obsegale v Matjaževi delavnici, lahko bi ji rekli kar jasličarski laboratorij. Letos teh ni postavljal, saj so dobile prednost tiste, ki jih je poslal na številne odmevne razstave. »Spoznali smo način izdelave, prišli do materiala in modelov ter iz njih začeli ulivati podobe,« pove o začetkih, vse skupaj pa je obogatil z naravnimi materiali, lesom, mahom, drevjem. Znani so tudi po tem, da vsako leto dodajo katero novo simboliko, v preteklosti je bila to denimo pogorela hiša, pred katero so otroci, zraven pa se s skupnimi močmi gradi nova hiša, kar je simbol solidarnosti. Vzdušje popestri tudi z glasbo.
Jaslice pa niso vezane le na božični čas, opozori Matjaž. V zadnjih letih je v Sloveniji vse več tudi t. i. pasijonskih/postnih ter velikonočnih jaslic, katerih poznavalec je tudi on. Te izdeluje iz lesa, papirja, kartona, stirodurja. Bitenc še pove, da si ob letošnji selitvi v drugo hišo želi razširiti delavnico in razstavni prostor. Do takrat pa bo ustvarjal: »Najraje grem v delavnico zvečer, ko se vse umiri.«
