Kaj je lišmenioza, za katero sumijo, da se je razširila med slovenskimi turisti na Hrvaškem?
Skupina slovenskih turistov iz kampa na Murterju je zapustila Hrvaško, potem ko so na svojem telesu opazili nenavadne pike, katerih vzrok še ni znan. Nekateri so takoj pomislili, da bi lahko šlo za stenice, eden od zdravnikov pa je posumil, da bi lahko bila vzrok peščena muha, ki prenaša lišmaniozo, smo pisali.
Marca letos smo objavili članek o »uvoženih boleznih«, med katerimi je tudi lišmanioza. V Sloveniji so v zadnjem desetletju odkrili trikrat več primerov lišmenioze kot v desetletju poprej. Bolezen prenaša peščena muha, ki je v Sloveniji menda še nimamo, zato pa so njen obstoj zaznali v okoliških krajih oziroma državah mediteranskega bazena, kot so Grčija, Portugalska, Španija, Italija, Hrvaška (Dalmacija in Istra), letos pa so jo znanstveniki potrdili tudi v Srbiji.
Peščena muha, ki je parazit, lahko živi v krvi živali, največkrat v psu, lisici, volku, glodalcih, mušica pa okuženo kri prenese z živali na človeka. So zelo majhne mušice, težko opazne, ki neslišno letijo. Bolj so aktivne v mraku in ponoči. Peščene pa se imenujejo, ker so takšne barve.
Peščena mušica prenaša dve bolezni - lišmeniozo ali meningitis.
Obstajata dva tipa bolezni lišmenioze: kožna in viscelarna
Pri kožni je na mestu ugriza okužene mušice kožna sprememba ali več, postopoma pa nastane razjeda, velika dva centimetra ali več, lokalne bezgavke se povečajo, pravijo na Nijz.
Čas od okužbe do bolezni je od dveh tednov do treh let.
Razjede se pogosto zagnojijo, neprijetne kožne spremembe pa bolnika življenjsko ne ogrožajo. V nekaj mesecih, pa tudi po letu dni, se razjede zacelijo, na mestu pa ostanejo brazgotine. Možni so tudi zasevki, ki se pojavljajo na oddaljenih delih kože, bolezen pa lahko traja 20 let in več.
Pri visceralna lišmaniozi (prizadretost notranjih organov) okužba lahko poteka brez znakov bolezni, z nekaj zdravstvenimi težavami ali kronično z vročino, povečanimi jetri in vranico, slabokrvnostjo in pomanjkanjem levkocitov oziroma oslabljenim obrambnim sistemom.
Pojavi se lahko utrujenost, izguba apetita, napetost v trebuhu, kašelj, hujšanje, potenje, pogoste so driske. Koža na posameznih delih telesa lahko postane siva. Nezdravljena bolezen se lahko konča s smrtjo zaradi pljučnice, sepse, krvave driske, tuberkuloze, krvavitev ali hude slabokrvnosti. Možne so ponovitve bolezni 6 mesecev do 2 leti po zdravljenju, pravijo na Nijz.
Dovzetnost
Za bolezen smo dovzetni vsi. Tveganju so bolj izpostavljeni tisti, ki se veliko zadržujejo v naravi, še posebej od mraka do zore na območjih, kjer so okužene mušice.
Bolezen se zdravi z zdravili, piše na Nijz.
