Kaj se dogaja s pogrešanimi mladoletniki v Sloveniji? Dečka (2), ki je izginil leta 1996, še niso našli

V Sloveniji so bile samo v zadnjem tednu pogrešane kar tri mladoletnice, ena je izginila celo dvakrat v tem kratkem obdobju. Medtem ko je policija za dve dekleti kmalu sporočila, da so ju našli ter da je z njima vse v redu, mariborski policisti še vedno iščejo 14-letnico, ki so jo nazadnje videli pred tednom dni.

Slovenska policija sicer opaža, da število pogrešanih oseb v tem obdobju ne izstopa od ostalih obdobij. »Pogosto se zgodi, da smo v zgoščenem časovnem obdobju obveščeni o pogrešanju ene in iste osebe (je najdena in naslednji dan ponovno pogrešana),« nam je pojasnil predstavnik za odnose z javnostmi Drago Menegalija.

Kot opozarja, je pri pobegih otrok zelo pomembno, da se ugotovi razlog pobega. »Običajno so to slabe ocene v šoli, pomanjkanje pozornosti s strani staršev, iskanje vznemirljivih dogodivščin, zaljubljenost, lahko pa tudi izvajanje nasilja s strani staršev ali družinskih članov. Pri slednjem vzroku je še posebej pomembna vloga policije, da zaščiti otroka in izvede vse potrebne postopke zoper povzročitelje nasilja. V vseh primerih, razen kadar gre za nasilje nad otrokom s strani staršev, je nujno, da je vzpostavljeno zaupanje med starši (skrbniki) in otroci. In starši so tisti, ki morajo otroka razumeti, mu pomagati in mu stati ob strani,« poudarjajo na policiji.

Večino otrok najdejo v štirih urah, dveletnika iščejo že skoraj 30 let

Slovenija ima po podatkih policije v primerjavi z drugimi evropskimi državami zelo nizek delež pogrešanih oseb na število prebivalcev. Število prijavljenih pogrešanih oseb v Sloveniji je že leta konstantno in se giblje okoli 500 oseb letno. Od teh znaša delež otrok in mladoletnikov do 30 odstotkov, tudi ta delež se nekoliko spreminja na letni ravni, vendar le za nekaj odstotkov.

V več kot polovici primerov je pogrešanje otrok prijavljeno že v roku 1 ure in skoraj 90 odstotkov pogrešanih otrok je prijavljeno v 8 urah po pogrešanju. Nekje v štirih urah po prijavi je najdenih več kot 90 odstotkov pogrešanih otrok do 14. leta starosti. Vsi otroci so večinoma najdeni živi in zdravi. V Sloveniji je zadnji še aktiven primer pogrešanega otroka pogrešanje dvoletnika iz leta 1996 iz okolice Ribnice. »Poudariti je treba, da v Sloveniji nimamo časovne omejitve ter da pogrešana oseba ostane pogrešana, dokler ni najdena živa ali mrtva,« še pravi Menegalija.

Prve aktivnosti policije so predvsem pogovori s prijavitelji – stremijo k čimprejšnjemu osebnemu srečanju –, poizvedbe pri prijateljih, znancih, v šolah, službah, pri drugih osebah, ki bi lahko dale koristne podatke. 

Stiska zaradi družinskih konfliktov, nasilja, težave v šolskem okolju

Strokovni delavci v socialnem varstvu se pogosto srečujejo s problematiko pobegov mladoletnikov, pri čemer gre za kompleksen pojav s številnimi vzroki. Kot so nam pojasnili v Društvu psihologov Slovenije, je pobeg otroka od doma pogosto izraz dlje časa trajajoče hude stiske, ki lahko izvira iz različnih dejavnikov, kot so družinski konflikti, katerakoli oblika nasilja (vključno z zanemarjanjem), neustrezen vzgojni pristop ali pomanjkanje občutka varnosti in sprejetosti, težave v šolskem okolju (npr. odklanjanje šole zaradi nesprejetosti v vrstniški skupini, medvrstniškega nasilja, učnih težav), težave v partnerskih odnosih, kot tudi stiske v odnosu do lastne spolne, kulturne identitete itd. 

Starši se težko odpovejo moraliziranju

»Pomembno je, da starši kljub stiski, ki jo posledično doživijo, zmorejo na situacijo pogledati tudi iz perspektive otroka. Dobro je biti raziskovalen in prisluhniti, kaj je otroka gnalo stran od doma in kakšne ovire so mu preprečevale, da bi se zaupal bližnjim. Pomembno je, da starši v osnovi poskrbijo, da se z njim ponovno povežejo in gradijo na sodelovanju. Ko starše vodi strah, tudi jeza, lastna nemoč, morda tudi sram in občutki krivde, se težje odpovejo moraliziranju in poučevanju. Za boljši stik z otrokom je ključno, da se odrasli naučijo kakovostno poslušati, da bi ga lažje tudi zares slišali in ga sprejeli, tudi ko v stiski naredi kaj nepredvidljivega. Takšen dogodek zahteva, da se odrasli obrnejo tudi k sebi,« še poudarjajo psihologi.

V procesu vzpostavljanja konstruktivnih odnosov v družini ter ponovnega vključevanja v šolsko skupnost je pomembno in smiselno sodelovanje s šolsko svetovalno službo, ki jo mladostnik oziroma otrok obiskuje, ter podpora družini v okviru storitev centra za socialno delo, tudi, če je to potrebno, Centra za duševno zdravje otrok in mladostnikov, še navajajo.