Kaj sploh še zmore vlada Janeza Janše? Komentirata Rok Čakš in Igor Lukšič

Koalicija je po referendumu, na katerem so volivci z veliko večino zavrnili zakon o vodah, odločila, da za zdaj odstopi od dveh zakonov, ki jih je v državni zbor poslala vlada. To sta zakon o nalezljivih boleznih in zakon o demografskem skladu. Večinske podpore zanju torej niso zbrali. Kaj to pomeni? Kaj sploh še more sprejeti vlada Janeza Janše in ali je možno, da se predčasno poslovi? Za komentar smo prosili poznavalca notranjepolitičnih razmer pri nas Roka Čakša, domovina.je, in Igorja Lukšiča, nekdanjega prvaka stranke SD.

Vlada oziroma koalicija v državnem zboru je odstopila od sprejemanja dveh zakonov – tistega o nalezljivih boleznih in o demografskem skladu. Kaj to pomeni?

Rok Čakš: To pomeni, da je vlada razumela sporočilo referenduma, opravila trezen razmislek, ki je pripeljal do odločitve, da ne bo krvavela v bitkah, v katerih so izhodiščne možnosti izrazito v njeno škodo in hkrati zanjo niso bistvenega pomena.

Igor Lukšič: Vladna stran ob čedalje večjem številu glasovanj ne more zbrati ustrezne večine. Da se to ne bi preveč usodno izkazalo, so od dveh glasovanj kar odstopili. Še vedno pa so glede financiranja šolstva večino zbrali.

Ali je mogoče potegniti paralelo z zadnjimi izdihljaji vlade Marjana Šarca? Ta je, ko je sprevidel, da ne morejo sprejeti nobene resnejše reforme, odstopil. Bi se tak scenarij lahko ponovil tudi pri tej vladi?

Rok Čakš: Bistvena razlika med Šarčevo in Janševo vlado je, da je Šarcu ekipa razpadla od znotraj – odstopali ali mahali z odstopom so ministri, ki so bili v danih razmerah enostavno nezamenljivi, izvoliti nove kandidate skozi parlament pa je bila prava muka. Janševa ministrska ekipa pa je trdna, ta koalicija se je krušila od zunaj, na robovih, medtem ko ohranja trdno, homogeno jedro. Zato je tudi ob manjšinskem statusu in v zanjo neugodnih razmerah, odpornejša, z boljšim preživetvenim potencialom od Šarčeve.

Igor Lukšič: Janša v primerjavi s Šarcem ne bo odstopil, ker oblast uporablja bistveno bolj sistematično in ker ve, da nikoli več ne bo sestavljal vlade. Šarec je odstopil, ker ni imel večine in ker so mu javnomnenjske številke kazale, da bi na predčasnih volitvah dobil nov mandat. 

Kaj sploh more vlada oziroma koalicija sprejeti v takšnem stanju, kot je zdaj? Ali vi vidite smisel v vladanju na tak način in kaj je rešitev?

Rok Čakš: Vlada ima pri svojem delu še vedno polna pooblastila, koalicija pa v parlamentu lahko sprejema zakone in druge odločitve, za katere ni potrebna absolutna večina (ni blokade veta, ni neposredne grožnje z referendumi). Z nekaj truda v iskanje političnega kompromisa in s pripravljenostjo na popuščanje pa, kot smo videli v primeru zelo občutljive teme financiranja javnega programa v zasebnih osnovnih šolah, so na posameznih tematikah še sposobni sklepanja ad hoc zavezništev, ki prinesejo več kot 46 glasov. Dejstvo pa je, da večjih sprememb, reform in podobnega tako oslabljena koalicija ne bo zmožna izpeljati. To je seveda za državo slabo, po drugi strani pa smo se vladanja v statusu quo v desetletju levosredinskih vlad že kar navadili. V tem smislu politična situacija, ko jo očistimo vsakokratnega dramatiziranja okoli partikularnih političnih spopadov, za slovenske razmere niti ni toliko neobičajna.

Igor Lukšič: Ta vlada bo še speljala nekaj poslov in šla na redne volitve. Tale vlada nas je naredila za drobižek v igrah velikih sil in velikih tem. Kakšni so obeti? Ne prav dobri, ker se slovenski intelektualci angažirajo okrog partikularnih tem, velike politične teme in pozicioniranje države pa je zanje španska vas. Politika pa se idejno opre lahko samo na svoj intelektualni potencial, sicer se izgubi v prerekanju glede drobtinic na margini sveta.