Kaj sporočajo nasmehi Romane Tomc in Aleša Hojsa? Vprašali smo strokovnjakinjo

Neposredno pred volitvami v državni zbor smo. Odločilni boj za neodločene volivce je na višku. Kako spretni so v komunikaciji predstavniki strank? Vesna Mikolič, predstojnica Inštituta za jezikoslovne študije ZRS Koper, je z vso pozornostjo spremljala dosedanja predvolilna soočenja. To so njena opažanja ...

Ali ste v letošnjih soočenjih opazili kakšne posebnosti politične retorike v primerjavi s preteklimi leti?

V nasprotju z razpravo v okolju družbenih medijev in nekaterih politično profiliranih spletnih medijev, ki je vedno bolj napadalna in polna načrtnih diskreditacij, so letošnja politična soočenja bolj vsebinska v primerjavi s preteklimi leti. K temu gotovo pripomorejo tudi drugačni formati televizijskih soočenj, saj se je večina televizijskih hiš odločila razpravo bolj jasno razdeliti bodisi na predstavnike parlamentarnih in neparlamentarnih strank bodisi na posamezne teme. To ima seveda tudi negativne plati, saj so tako nekatere stranke favorizirane, prav tako nekatere teme, kot npr. kultura, težko pridejo na vrsto, pozitivno pa je, da se imajo kandidatke in kandidati možnost poglobiti v obravnavane teme.    

Koliko je medsebojnega obračunavanja z žaljivkami, neprimerno govorico, morda celo nasilnega govora? So se predstavniki strank iz preteklih let naučili, da je treba komunikacijo vendarle treba dvigniti na višjo raven? Je še ostalo kaj korektnosti?

Morda je nenehno ukvarjanje z nasilnim in s sovražnim govorom le prineslo neko zavedanje o pomenu dostojnejše komunikacije, zato se razpravljavci vsaj na formalnih soočenjih večinoma trudijo biti umirjeni, obenem pa dovolj zavzeti, konkretni in zanimivi. Seveda ne moremo prezreti občasnih provokacij, škodoželjnosti in ciničnih nasmeškov, a časi, ko so bile provokacije tiste, ki so zviševale politične točke, so očitno mimo. Danes celo predstavniki SNS, na primer Robert Polnar, operirajo s številkami, medtem ko je ob prejšnjih volitvah njihov vodja Zmago Jelinčič, skupaj z Andrejem Šiškom in s še katerimi predstavniki drugih strank, poskušal prepričati ljudi predvsem s provokativnim, tudi prostaškim govorom. Danes se tak govor v poplavi retorične greznice twitterja in drugih družbenih omrežij kar izgubi, na formalnih soočenjih pa ga očitno ljudje ne nagrajujejo več v taki meri kot v preteklosti.

Je razlika v govorici med levo in desno usmerjenimi politik, na kaj stavijo?

Včasih se je res zdelo, da so levo usmerjeni politiki uporabljali več neosebnih glagolskih oblik in niso govorili v prvi osebi, ker so želeli nagovarjati predvsem skupnost, prav tako so bile njihove obljube splošnejše, ne zelo konkretne, najbrž v želji, da ne bi obljube delovale pretirane, oni pa neverodostojni. Danes kaže, da se vsi, levi in desni kandidati zavedajo, da si ljudje želijo dejanskih družbenih premikov, zato poskušajo biti čim bolj konkretni, tudi osebni, čustveni.

Komunikacijski slog je tako odvisen predvsem od značaja in načina delovanja vsakega posameznika, celo znotraj strank so velike razlike v načinu komunikacije in s tem tudi v prepričljivosti. Tako so si po moči svojih argumentov precej različni kandidati Piratov. Med politiki, ki za argumente pogosto uporabljajo konkretna dejstva, lahko izpostavimo Alenko Bratušek in tudi predstavnike drugih opozicijskih strank LMŠ, SD in Levice ter stranke Vesna.

Zanimivo mešanico konkretnih podatkov in vizij, a tudi racionalnosti in čustev, lahko vidimo pri dokaj svežem nastopu Roberta Goloba. Svoje govorne nastope pogosto zelo racionalno razdeli na ključne točke, pri tem izpostavi najprej dejstva, svoja trdna prepričanja, zmore pa svoje argumente tudi omejiti s tem, ko včasih izrecno pove, da gre za njegovo mnenje ali da bodo nekaj naredili, če jim bo prej uspelo narediti kaj drugega. Tu gre očitno za njegov precej neposredni značaj, združen s poznavanjem in z razumevanjem družbe, ter družbeno pozicijo, ki si jih je oblikoval skozi svojo profesionalno izkušnjo. Tako si lahko privošči na eni strani veliko prepričanost o lastnih potezah oziroma načrtih lastne stranke, na drugi pa odprt dialog z volivci v različnih okoljih.         

Se v studiu izkazujejo razmerja moči? Kdo najbolj izstopa in na kakšen način?

Seveda so na volilnih soočenjih vladne stranke v prednosti, saj lahko samo branijo svojo pozicijo moči in ravnanja vlade, medtem ko je opozicija prisiljena v kritičnejšo, s tem tudi bolj napadalno držo. Tako ne čudi, da si Matej Tonin iz NSi na soočenjih želi več pozitive, Zdravko Počivalšek iz Povežimo Slovenijo pa zgolj razpravo o prihodnosti. Vprašanje je, ali bi tako ravnala, če bi na volitve šla v opozicijski stranki. Tu gre tudi za populistično obnašanje, saj se pričakuje, da je večina ljudi bolj naklonjena pozitivnim spodbudam kot pa nenehni kritiki. Najbolj neposredni v svoji kritiki, tudi z včasih manj prijaznimi neposrednimi nagovori sogovorcev, se na soočenjih kažejo predstavniki Levice in Ivan Gale iz Naše prihodnosti in Dobre države.  

Koliko čustev izkazujejo politiki med govorom v studiu in katera? So ta zaželena (pozitivna in negativna čustva)?

Čeprav si želimo, da bi kot volivci zmogli prisluhniti predvsem racionalnim argumentom, pa politika že od nekdaj temelji na čustvih, volivci se tudi ali predvsem čustveno odzivamo. Tako je vsak, ki vstopi v politiko, soočen z dejstvom, da mora volivce prepričati s svojim nastopom tudi na emocionalni ravni. Seveda pa tudi pri uporabi čustev v politiki lahko ločimo, ali gre pri javnih nastopih za izražanje pristnega govorčevega odnosa, skladnega z njegovo osebnostjo in politično usmeritvijo, ali pa gre za tipično populistično retoriko, ki se manipulativno približuje različnim ciljnim publikam.

Nekateri politiki znajo čustva množic zelo dobro izkoristiti, predvsem občutke izkoriščanosti in krivic. Danes tako nekatere nove stranke, kot Resni.ca, Zdrava družba, Za ljudstvo Slovenije, igrajo predvsem na karto krivic, ki so se ljudem dogajale zaradi včasih neracionalnih in nepotrebnih protikovidnih vladnih ukrepov, medtem ko SDS še vedno računa na glasove ljudi, ki imajo občutek, da jih je ogoljufala zgodovina od druge svetovne vojne dalje. Dobro bi bilo, če bi bili volivci pozorni na politike, ki se jim želijo približati kot žrtvam, s posledično pravico maščevalno napadati one na drugi strani, saj takšno ravnanje vodi v še večje družbene delitve.

Kateri predstavniki strank z govorom izkažejo največ dvoma zaradi neusklajenosti med povedanim in tem, kar dejansko mislijo?

Skladno z zgoraj povedanim lahko ugotovimo, da je Janez Janša s svojimi umirjenimi in obenem ciničnimi nastopi na javnih soočenjih ter z napadalnimi tviti mojster v sočasnem igranju vloge žrtve in rešitelja naroda. Njegova vojna metaforika z izrazi, kot so bojevati se, premagati, nadzor,  trdi boj, bitka za življenje, na frontni črti, že v času pandemije in zdaj med ukrajinsko vojno ter v volilnem obdobju najbrž izraža neko miselnost, ki je drugačna od miselnosti na videz umirjenega voditelja. Prav tako so pogosti nasmehi Romane Tomc in tudi Aleša Hojsa večkrat v nasprotju z njunimi zbadljivkami, ki jih Hojs sogovorcem izreče kakor mimogrede, Tomčeva pa tudi s posebnim poudarkom.  

Volilnih sloganov stranke Naša dežela o pogumu in spodbujanju izražanja različnih stališč ne podpira komunikacijski slog Aleksandre Pivec. Za njene nastope je značilno pogosto naštevanje sorodnih argumentov in kopičenje sopomenk (pomoč in solidarnost, strpnost in sočutje, rešitve in reforme, ideološka in vrednostna nasprotja ipd.), s čimer se ravno izgublja vsebina stališč, ki bi jih v stranki morda želeli izraziti. 

***

Z enakimi vprašanji smo se obrnili tudi na profesorja retorike in javnega nastopanja profesorja retorike in javnega nastopanja Hotimirja Tivadarja. Več pa v članku Ste poslušali politike na soočenjih? To razkriva njihova govorica