PRAZNIK KAKIJEV
Kaki preživi tudi mrzlo gorenjsko zimo
Skoraj ni bilo človeka, ki ne bi iz Strunjana odnesel gajbice sadežev ali sadike.
Odpri galerijo
Strunjančani večino pridelka prodajo že na prazniku. FOTO: Janez Mužič
Pred okoli pol stoletja pri nas skoraj neznan kaki prepričljivo osvaja Slovenijo. Zasluga za to gre predvsem Strunjančanom in njihovemu vsakoletnemu prazniku kakija. Letošnji je bil že 17. in je pritegnil dobrih 15.000 obiskovalcev z vseh koncev Slovenije pa tudi iz Italije in Avstrije. Prišla je tudi družina iz Vrbe, ki se je že takoj po prihodu nekam nezaupljivo sukala okoli stojnice s sadikami kakija. »Od kod prihajate?« jih je ogovorila prijazna vrtnarica iz Marjetice Koper ob loncih z bogato ponudbo kakšna dva metra velikih sadik. Potem ko je izvedela, da so z Gorenjskega, jim je pojasnila, da so sadike vzgojene v Kopru, v lokalnem okolju, in prilagojene rasti v naši klimi. »Ne skrbite, naši kakiji že vrsto let razveseljujejo tudi številne v notranjosti.
Ob hiši poiščite malo bolj zavetno lego, pa bo. Sicer mu prijajo bolj zmerne zime in blaga poletja, a za krajše obdobje prenese zelo nizke temperature, tudi pod minus 18 °C. Pozimi je namreč v fazi mirovanja, med rastjo pa potrebuje veliko vode. To so 3 leta stare sadike. Nekatere so rodne že letos, gotovo pa bodo prihodnje leto. Priporočam vam vrsto tipo, ki je najbolj primerna za našo klimo,« so bile besede, s katerimi jih je hitro prepričala o nakupu. Preden so sadiko naložili v avto, jim je še svetovala, naj zanjo skopljejo kar precejšnjo luknjo, jo dobro pognojijo, korenine postavijo na humus in naj steblo obvezno najmanj še tri leta raste ob podpori močnejšega kola. »Pa ne pozabite, da ga morate prva leta poleti najmanj enkrat na teden dobro zaliti,« jim je ob zagotovilu, da bodo v Vrbi prihodnjo jesen gotovo že okušali svoje kakije, pomahala v slovo.
Kot je znano, so to sila hvaležna drevesa. Odporna so proti škodljivcem in jih ni treba škropiti. Za zorenje potrebuje dolgo toplo jesen, njegov mesec je november. V strunjanski dolini ga bodo letos pridelali skoraj 200 ton. Dušan Žagar z izletniške kmetije Giassi, ki je ena večjih pridelovalcev, pravi, da je letina za spoznanje boljša kot lani, in dodaja: »Nekaj težav smo imeli s poletno sušo, tako da so nekateri plodovi morda za malenkost drobnejši. Morali smo jih zalivati, a to povsod ni izvedljivo. Ga je pa zato malo več kot lani in smo z letino zadovoljni.«
Na stojnicah ob velikem prireditvenem prostoru je bila gajbica od 6 do 8 evrov. Cena je odvisna od sorte plodov in njihove omedenosti. Potem ko zrele kakije oberejo, so namreč še trdi in potrebujejo kak teden, da se zmehčajo. Proces medenja lahko doma pospešimo, da med kakije v gajbico položimo jabolko.
V Strunjanu je najbolj priljubljena vrsta tipo in je je tudi največ. Obiskovalci praznika so veselo nosili gajbice v svoje avtomobile. Ivana iz Brestanice je kupile dve in povedala, da jih bodo doma pojedli sveže, zakonca Kerkes iz Frama pri Mariboru pa sta prtljažnik previdno napolnila z 10 gajbicami in povedala: »Imamo jih zelo radi. Vsako leto se takole založiva z njimi. Najedli se bomo svežih, nekaj jih bomo posušili v krhljih, nekaj jih bo počakalo za čez zimo v zamrzovalni skrinji pa še najinim jih bova razdelila. Imamo pa doma dve mlajši drevesi kakija: lani sta bili polni, letos pa jima je zimski mraz nekoliko ponagajal.«
Sicer pa so prizadevni organizatorji iz Turističnega društva Solinar dogajanje obogatili s pestrim kulturnim, vzgojnim, kulinaričnim in zabavnim programom, tako da se je praznik kakija še bolj utrdil kot ena najbolj priljubljenih prireditev na Primorskem. Sadeže so ponujali tudi predelane v domače dobrote, za katere po starih in tudi novih receptih poskrbijo domačinke: pripravljajo ga celo v rižoti, pašti, sadnem kruhu, frapejih, palačinkah, kus kusu, lahko je postrežen s pršutom, skratka, pripravljen na 101 način. Priljubljen je sušen, iz njega kuhajo žganje, delajo kis, likerje in ne nazadnje sladoled.
Manjkala ni niti priznana primorska kuharica Emilija Pavlič, cenjena zaradi svojih receptov za kar se da zdravo pripravljene jedi. Obiskovalcem je ponujala svoje kakijeve buhteljne in pojasnjevala: »Zdaj se jih moramo najesti, zdaj je čas za kaki, ne pa za banane.«
»Kakijeve buhteljne naredim tako, da v kvašeno testo, za katero belo moko presejem tudi več kot desetkrat, dodam speštane kakije. V testo dam malo medu, kravje mleko, žvrkljane rumenjake, toplo maslo in kvas, ki ga prej razmešam v malo mlačne vode. Testo mesim na roke in mu po potrebi dodajam moko, da ni preredek. Nato oblikujem majhne hlebčke in preden jih zložim v pekač, jih pomočim v toplo maslo. Dam jih v hladno pečico, nato pa na 170 stopinjah pečem 40 minut,« je recepr razkrila Emilija Pavlič.
Ob hiši poiščite malo bolj zavetno lego, pa bo. Sicer mu prijajo bolj zmerne zime in blaga poletja, a za krajše obdobje prenese zelo nizke temperature, tudi pod minus 18 °C. Pozimi je namreč v fazi mirovanja, med rastjo pa potrebuje veliko vode. To so 3 leta stare sadike. Nekatere so rodne že letos, gotovo pa bodo prihodnje leto. Priporočam vam vrsto tipo, ki je najbolj primerna za našo klimo,« so bile besede, s katerimi jih je hitro prepričala o nakupu. Preden so sadiko naložili v avto, jim je še svetovala, naj zanjo skopljejo kar precejšnjo luknjo, jo dobro pognojijo, korenine postavijo na humus in naj steblo obvezno najmanj še tri leta raste ob podpori močnejšega kola. »Pa ne pozabite, da ga morate prva leta poleti najmanj enkrat na teden dobro zaliti,« jim je ob zagotovilu, da bodo v Vrbi prihodnjo jesen gotovo že okušali svoje kakije, pomahala v slovo.
Kot je znano, so to sila hvaležna drevesa. Odporna so proti škodljivcem in jih ni treba škropiti. Za zorenje potrebuje dolgo toplo jesen, njegov mesec je november. V strunjanski dolini ga bodo letos pridelali skoraj 200 ton. Dušan Žagar z izletniške kmetije Giassi, ki je ena večjih pridelovalcev, pravi, da je letina za spoznanje boljša kot lani, in dodaja: »Nekaj težav smo imeli s poletno sušo, tako da so nekateri plodovi morda za malenkost drobnejši. Morali smo jih zalivati, a to povsod ni izvedljivo. Ga je pa zato malo več kot lani in smo z letino zadovoljni.«
Na stojnicah ob velikem prireditvenem prostoru je bila gajbica od 6 do 8 evrov. Cena je odvisna od sorte plodov in njihove omedenosti. Potem ko zrele kakije oberejo, so namreč še trdi in potrebujejo kak teden, da se zmehčajo. Proces medenja lahko doma pospešimo, da med kakije v gajbico položimo jabolko.
V Strunjanu je najbolj priljubljena vrsta tipo in je je tudi največ. Obiskovalci praznika so veselo nosili gajbice v svoje avtomobile. Ivana iz Brestanice je kupile dve in povedala, da jih bodo doma pojedli sveže, zakonca Kerkes iz Frama pri Mariboru pa sta prtljažnik previdno napolnila z 10 gajbicami in povedala: »Imamo jih zelo radi. Vsako leto se takole založiva z njimi. Najedli se bomo svežih, nekaj jih bomo posušili v krhljih, nekaj jih bo počakalo za čez zimo v zamrzovalni skrinji pa še najinim jih bova razdelila. Imamo pa doma dve mlajši drevesi kakija: lani sta bili polni, letos pa jima je zimski mraz nekoliko ponagajal.«
Sicer pa so prizadevni organizatorji iz Turističnega društva Solinar dogajanje obogatili s pestrim kulturnim, vzgojnim, kulinaričnim in zabavnim programom, tako da se je praznik kakija še bolj utrdil kot ena najbolj priljubljenih prireditev na Primorskem. Sadeže so ponujali tudi predelane v domače dobrote, za katere po starih in tudi novih receptih poskrbijo domačinke: pripravljajo ga celo v rižoti, pašti, sadnem kruhu, frapejih, palačinkah, kus kusu, lahko je postrežen s pršutom, skratka, pripravljen na 101 način. Priljubljen je sušen, iz njega kuhajo žganje, delajo kis, likerje in ne nazadnje sladoled.
Manjkala ni niti priznana primorska kuharica Emilija Pavlič, cenjena zaradi svojih receptov za kar se da zdravo pripravljene jedi. Obiskovalcem je ponujala svoje kakijeve buhteljne in pojasnjevala: »Zdaj se jih moramo najesti, zdaj je čas za kaki, ne pa za banane.«
Kakijevi buhteljni
»Kakijeve buhteljne naredim tako, da v kvašeno testo, za katero belo moko presejem tudi več kot desetkrat, dodam speštane kakije. V testo dam malo medu, kravje mleko, žvrkljane rumenjake, toplo maslo in kvas, ki ga prej razmešam v malo mlačne vode. Testo mesim na roke in mu po potrebi dodajam moko, da ni preredek. Nato oblikujem majhne hlebčke in preden jih zložim v pekač, jih pomočim v toplo maslo. Dam jih v hladno pečico, nato pa na 170 stopinjah pečem 40 minut,« je recepr razkrila Emilija Pavlič.
