Kako drago bomo plačali odvisnost?

Slovenija za preživetje uvozi več kot 60 odstotkov potrebne zelenjave, kar 62 odstotkov svinjine in več kot polovico sadja. Leta 2017, ko je kosila pozeba, so sadjarji pridelali le 14 odstotkov naše porabe – ta letno sicer znaša 400.000 ton sadja.
Še leta 2000 smo zredili 700.000 prašičev, kar pomeni, da smo doma pridelali več kot 80 odstotkov potrebne svinjine. Danes nam je primanjkuje, uvoz je po mnenju vseh strokovnjakov enostavno prevelik, saj prav v kriznih razmerah postanemo zelo ranljivi. Slovenija je za prašičerejo več kot primerno okolje, saj lahko velik delež krme pridelamo doma. Toda politika je pred leti izvedla do danes nikomur razumen manever zapiranja prašičjih farm. In panoga se ni nikoli pobrala.

Koronavirus, ki nam bo z nekaj spodrsljaji postavil življenje na glavo, je položil karte na mizo tudi glede samooskrbe s hrano. Kaj če cene hrane v nekaj tednih poletijo v nebo? Kaj če bo na policah trgovin zmanjkalo zelenjave, ki je več kot pol uvozimo? Bodo države proizvajalke zelenjave, Italija, Španija, Nizozemska, Grčija, pripravljene prodati svojo? Seveda bodo, saj od tega živijo, vprašanje je le, po kakšni ceni.

Na drugi strani imamo nekaj sreče, saj smo glede govejega mesa, mleka, jajc in perutnine več kot samooskrbni. Omenjene hrane pridelamo vsaj 10 odstotkov več, kot je porabimo. Vseh vrst mesa skupno pridelamo dobrih 80 odstotkov porabe.
Problem je denimo s krompirjem, ki naj bi bil zaradi dobrih odkupnih cen tudi za kmete zanimiv. Porabimo ga 172.000 ton, a pridelamo ga zgolj 73.000 ton, kar pomeni, da moramo tega zares osnovnega živila uvoziti kar 100.000 ton. V Sloveniji si glede več kot polovice uvoženega krompirja nihče ne beli glave. Toda umestno si je zastaviti vprašanje, zakaj ob vseh naravnih danostih nimamo več proizvajalcev, ki bi pridelali vsaj 80 odstotkov porabe? Kmet Janko Majcen iz Trgovišča pri Veliki Nedelji poudarja, da je pridelava krompirja danes zahtevno kmetovanje, ki se od bolj enostavne pridelave pšenice ali koruze razlikuje v pristopu in tehnologiji. 

"Običajno pšenico posejemo, nato jo kombajn požanje in kamion odpelje. Pri krompirju pa moramo imeti celotno mehanizacijo pridelave in še skladišče." Na družinski kmetije ga prideluje na 15 hektarjih, kar pomeni 600 ton, to je kakih 40 ton na hektar. Da toliko pridela, mora imeti kakovostno seme, za katero mora vsako leto odšteti nič manj kot 40 tisoč evrov. "Kar pa ni hec! Vložek je velik, in večino sredstev vložimo nazaj v proizvodnjo. Pa recimo, da ostane za špricar." Skladišče ima prazno, v Sloveniji tako rekoč ni več domačega krompirja, tudi na Hrvaškem so skladišča bolj ali manj prazna. Kot pravi Majcen, trenutno uvažamo iz Nemčije in Italije. Na tržnicah in v trgovinah je krompirja zaenkrat dovolj, tako​ bo, upajmo, tudi ostalo, saj tovorni promet blaga med državami ni ustavljen.

Gnojiti previdno, ker smrdi

Star slovenski pregovor pravi: Če smrdelo ne bo, tudi dišalo ne bo. Še kako drži tudi danes, le da malih vaških svinjakov pri hišah, kjer bi krulili pujsi, tako rekoč ni več. Še manj je dvoriščnih vrtov oz. sadovnjakov, kjer bi se prosto pasli krškopoljci.
Dobili smo informacijo, da so na občini Slovenj Gradec sprejeli odločitev o prepovedi gnojenja polj, češ ker morajo občani zaradi koronavirusa zračiti stanovanja in jim potem smrdi. Poklicali smo v Slovenj Gradec in k sreči izvedeli, da to ni res. Predstavnik za stike z javnostjo Dušan Stojanovič nam je zatrdil, da gre za popolno izmišljotino oz. nerazumevanje. "Mi smo zgolj pozvali kmete, naj, če se le da, gnojijo preudarno, denimo pred dežjem ... Ni govor o kakršni koli prepovedi, ki je v resnici sploh ne moremo sprejeti, saj bi bila protipravna. Kmetje morajo sejati, saditi, obdelovati polja, v tem času jih zelo potrebujemo," je povedal Stojanovič.

Vladni koronavirusni ukrepi tokrat niso pozabili na kmeta, priznavajo na kmetijsko-gozdarski zbornici; kot pravi Urška Ahlin Ganziti, v Sloveniji pravzaprav nimamo velikih kmetij, primerljivih s tistimi v Veliki Britaniji ali Franciji, ampak so to srednje in male, pretežno družinske kmetije. "Zato se situacije niti ne da neposredno preslikati," pravi Ahlin Ganzitijeva in dodaja, da večino dela na slovenskih kmetijah opravijo družinski člani. Zaposlovanja je malo. "Pridelovalci zelenjave, sadja in hmeljarji pa v sezoni nujno potrebujejo sezonske delavce; teh vsako leto pride v Slovenijo nekaj tisoč." Kako pa rešiti ta problem?

Sezonci do novega leta

​V 76. členu zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije covida-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (koronavirusni zakon) so denimo zapisali, da lahko zavod za zaposlovanje v primeru potreb napoti delavca na čakanju na kmetijo, kar gre šteti za dobronamerno potezo. A to žal ne bi rešilo problema, saj veliko, najbrž večina ljudi na čakanju ne zmore in ne zna delati na kmetiji, kjer je delo v nasprotju s prepričanjem tehnično in fizično zelo zahtevno.
"Dosegli smo, da lahko sezonski delavci pri naših sadjarjih, zelenjavarjih, hmeljarjih in drugih, se pravi Bosanci, Romuni, Srbi ... ostanejo v Sloveniji do konca leta 2020 brez omejitev. Ostaja le še tehnično vprašanje, kako jih spraviti k nam," pove direktor zbornice Branko Ravnik.

Ahlin Kanzitijeva dodaja, da ostaja veljavna zakonska določba, da sme sezonski delavec delati v Sloveniji le 120 delovnih dni. "Ko smo pripravljali zakon, so kmetje potrdili, da je 120 delovnih dni dovolj, da denimo poberejo pridelek. A zdaj je situacija malce drugačna, zato pogovori o tem še potekajo." Kmetje so opozorili, da ne sme biti zastojev pri dobavi repromateriala, kar bi bila velika težava.

Saditi več ali manj?

V teh izrednih razmerah zanimivo razmišlja pridelovalec zelenjave Davorin Simončič iz Velikega Mraševega s Krškega polja, ki na družinski kmetiji prideluje zelenjavo na petih hektarjih. "Če vam povem za lani, smo svoj pridelek prodali celo malce lažje kot prejšnja leta, a lansko leto je bilo vendarle posebno. Suša je udarila po Španiji in Franciji, tudi Italiji, zato smo mi lažje prodali. Letos smo kupili sadike in seme že okoli novega leta, seveda ne vedoč za koronavirus. Trenutno ugibamo, ali posaditi manj ali več. Ko bo korone konec, se bodo v Italiji želeli na hitro znebiti nakopičenih viškov in bodo zelenjavo prodali po nizki ceni. In domači kmetje spet ne bomo konkurenčni. Drugi pravijo, naj sadimo več, češ da bodo potrebe narasle, saj bodo tudi Italijani manj sadili. Kaj torej storiti?" se sprašuje Simončič.

Če se bo zgodil Simončičev prvi scenarij, bomo običajni potrošniki veseli, saj bo zelenjave dovolj po nizki ceni. A hudič je, če bomo spet pozabili na svoje kmete, ki jih bo vse manj in bodo pridelali še manj, zlasti pa nič prodali. Vlada ne more trgovcev prisiliti, da odkupijo blago po določeni ceni. "Zlasti takrat, ko je vsega dovolj," opozarja direktor zbornice Ravnik. Zato so zdaj na potezi zadruge, ki se morajo organizirati in pogajati s trgovci. "Ob tem žal ne moremo končati spodbudno. V Sloveniji je bilo že več poskusov urejanja in organiziranja verig prodaje od slovenskega kmeta pšenice mlinarjem ali zelenjave, sadja trgovcem, a nobena do sedaj ni obstala. Vsaj ne tako trdno, kot je to denimo v sosednji Avstriji, kjer je zavest občanov tako visoka, da kupujejo najprej svoje, lokalno pridelano.