Ugrabitve otrok v Sloveniji: starše je strah, policija odgovarja

Ugrabitev otroka je vsekakor ena največjih skrbi vsakega starša. To je tudi eden od razlogov, ki ga starši navajajo, da otroka ne pustijo več samega v trgovino, na igrišče, avtobus. Bolj kot osamosvajanje otrok jim hodi po glavi stereotip, da otroke ugrabljajo beli kombiji (z zatemnjenimi stekli), neznanci, ki otroke zvabijo k sebi s sladkarijami. Vsekakor previdnost ni odveč in je otroke modro opremiti tudi z znanjem, kako naj se na ponudbe neznancev odzovejo, a številke kažejo, da se je v zadnjih 20 letih zgodil »le« en primer klasične ugrabitve otroka, in sicer leta 2011 v Kamniku.

Na policiji zatrjujejo, da ima Slovenija v primerjavi z drugimi evropskimi državami zelo majhen delež pogrešanih oseb na število prebivalcev. Na leto je sicer prijavljenih okoli 500 oseb, a od teh je delež otrok izjemno majhen, v več kot 90 odstotkih pa najdejo otroke žive in zdrave že v prvih štirih urah.

Ne glede na strah, ki kroži med ljudi, doslej slovenska policija ni obravnavala primera ugrabitve otroka z belim kombiniranim vozilom« ali ugrabitve v nakupovalnem središču. Zatrjujejo, da so nekaj prijav dobili, a je bilo v nekaj primerih ugotovljeno, da so se otroci ob srečanju s »kombiji in z neznanci« zaradi predhodnih opozoril v šolah, doma in v medijih prestrašili in zbežali, ne da bi jih k temu spodbudilo kakršno koli ravnanje voznikov ali potnikov v vozilu, pojasnjuje Drago Menegalija, predstavnik policije za stike z javnostjo za področje kriminalitete. Policija je vse prijave vzela z vso resnostjo, pregledala kraje, sledi in predmete, a sledi kaznivih dejanj niso našli. 

V 20 letih so obravnavali primer,  ko je otroka ugrabil neznani zamaskirani moški in ga z neznanim avtomobilom odpeljal v neznano ter zahteval odkupnino.

V Kamniku ugrabil leto in pol staro punčko: kaj se je zgodilo?

V zadnjih 20 letih so v slovenski policiji obravnavali eno klasično ugrabitev otroka, ki je bil na podlagi obsežne kriminalistične preiskave najden v 24 urah ter živ in zdrav vrnjen staršem.

Zadnji primer je kriminalistična policija obravnavala leta 2011, in sicer na območju Kamnika. Kaj se je zgodilo? Moški (28) iz okolice Mengša je avgusta 2011 ugrabil leto in pol staro malčico iz Kamnika. Pred izvršitvijo kaznivega dejanja se je z zvijačo dogovoril z oškodovancem o predaji belih kovin na oškodovančevem domu. Pripeljal se je pred hišo in se prepričal, da oškodovanca ni doma. Nekaj minut pozneje se je preoblečen in zamaskiran vrnil do stanovanjske hiše, pozvonil, vstopil v hišo in varuški iz rok iztrgal deklico. Odpeljal jo je do obrobja Ljubljane, kjer jo je zvezal z izolirnim trakom, v usta pa ji zatlačil krpo. Od staršev je nato zahteval 20 tisoč evrov odkupnine. V obsežni preiskavi so mu policisti ob polnoči odvzeli prostost, ugrabitev je priznal in povedal, kje se punčka nahaja. Malčico so našli ob grmovju, utrpela je nekaj prask, bila je lačna in žejna, sicer pa zdrava. Za kaznivo dejanje ugrabitve je zagrožena kazen do 10 let, moški pa je med sojenjem priznal, da je bil njegov motiv denar, saj naj bi mu družina ugrabljene punčke dolgovala približno 4.000 evrov. V zagovoru je zatrdil, da je deklico zgrabil v paniki in da je imel namen le odtujiti ključe avtomobila. Višje sodišče je potrdilo dve leti in pol zaporne kazni.

To pravijo številke: ena klasična ugrabitev in 21 primerov protipravnega odvzema prostosti

V Sloveniji otroka pogrešajo pogosteje, ko ga odpelje eden izmed staršev, vendar teh primerov policisti ne štejejo za klasične ugrabitve, temveč kot odvzem mladoletne osebe, ko eden od staršev protipravno odvzame otroka drugemu staršu, mu odvzame pravice po stikih in otroka odtuji ter zlonamerno onemogoča stike.

V obdobju 2010–2022 je policija obravnavala in rešila en primer ugrabitve otroka v starosti do 14 let. FOTO: Policija

Sodeč po številkah, je protipravnega odvzema prostosti, ko ima storilec nekoga protipravno zaprtega ali mu drugače omeji svobodo (133.člen KZ-1), statistično nekaj več kot primerov ugrabitev in prisilnega izginotja (134. člen KZ-1). Pri tem je trebs upoštevati, tako Menegalija, da storilec pri tem kaznivem dejanju sicer omeji svobodo oziroma gibanje žrtvi, vendar njegov namen ni nadaljnja prisila ugrabljene ali druge osebe, da nekaj naredi. Do protipravnega odvzema prostosti lahko pride pri izvršitvi nekega drugega kaznivega dejanja, med katerim storilec protipravno zadržujejo tudi žrtev.

Glede na starost je bilo v obdobju 2010–2022 kaznivih dejanj protipravnega odvzema prostosti zoper otroke v starosti do 14 let izvršenih 21 primerov, pri čemer pa so bili vsi uspešno rešeni. FOTO: Policija

Mnogo več kot klasičnih ugrabitev je odvzemov mladoletne osebe, ko nekdo zlonamerno zadržuje mladoletno osebo in preprečuje, da bi jo imel tisti, ki ima pravico do nje – roditelj, posvojitelj, skrbnik, zavod. To določa 190. člen kazenskega zakonika.

Kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe policija dokaj pogosto obravnava. V teh primerih gre za protipravni odvzem otroka, ki ga stori eden od staršev oziroma roditeljev, ko je že izdana izvršljiva odločba, komu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo. V praksi to največkrat pomeni, da otroka eden od staršev ne pripelje pravočasno na dogovorjen stik ali s stika. Redkeje obravnavajo primere, ko eden od staršev otroka za dalj časa odvzame drugemu roditelju. FOTO: Policija

V teh primerih gre za protipravni odvzem otroka, ki ga stori eden od staršev oziroma roditeljev, ko je že izdana izvršljiva odločba, komu je otrok zaupan v vzgojo in varstvo. Upoštevati je treba, da v teh primerih ne gre za kaznivo dejanje ugrabitve, temveč vedno za kaznivo dejanje odvzema mladoletne osebe. Namen starša, ki je otroka odvzel, ni ugrabitev, temveč to, da otrok ostane pri njem, pojasnjuje Menegalija. V primeru, da policija obravnava odvzem mladoletne osebe in ni znano, kje bi se oseba nahajala, se hkrati razpiše tudi iskanje te osebe. V primeru, da je v postopku ugotovljeno, da se odvzeti mladoletnik nahaja npr. pri enem od staršev, pa razpis iskanja ni potreben, saj je znano, kje mladoletnik je. V praksi to največkrat pomeni, da otroka eden od staršev ne pripelje pravočasno na dogovorjen stik ali s stika, redkeje pa obravnavajo  primere, ko eden od staršev otroka za dalj časa odvzame drugemu roditelju. 

Otrokom je treba pojasniti, kako se morajo obnašati v stiku z neznanci, vendar pa tak pogovor ne sme potekati pod vtisom o pojavu »kombijev«. FOTO: Marko Feist, Slovenske novice

Otroci imajo domišljijo: ugrabitelj deklici na glavo poveznil vrečo

Kriminalistični in forenzični psiholog Peter Umek se spomni primera iz Ljubljane, ko so o domnevni ugrabitvi v prestolnici poročali na vseh radijih in televizijah. Petošolka je bila pogrešana, a je še isti dan prišla v šolo in povedala, da je bila ugrabljena. Zelo nazorno je povedala, kaj se je zgodilo, da so ji dali vrečo čez glavo, a se je zgodba kmalu izkazala za neresnično. Umek je v svoji poklicni poti slišal za kar nekaj primerov, ko so otroci povedali, da je ustavil moški v belem kombiju in jih vabil noter, a na koncu so policisti ugotovili, da so si vse izmislili.

Možnost, da bi otroka v Sloveniji ugrabili, je zelo majhna, a dogodki, ki jih je Umek naštel, in ko po radiu sporočajo ljudem, naj bodo previdni, med ljudmi sejejo paniko in preplah, ki je v začetku vedno upravičen, dokler se ne koncu ne ugotovi, da ni nič res. »Vsi ti dogodki napeljejo na to, da starši ne pustijo otrokom dovolj samostojnosti, ko bi že lahko bili samostojni, da tako otrok ne gre v trgovino, da ne gre sam v šolo …«

Kako naj se z otroki pogovarjamo?

Naloga staršev je, tako Umek, da otroke podučijo, naj ne nasedajo neznancem, če jih vabijo v avto, če jih podkupujejo s sladkarijami ali jih sprašujejo zasebne zadeve. Svetuje, naj starši otrok ne strašijo, ker potem pri otrocih začne delovati domišljija in potem za vsakogar, ki je pred njimi ustavil avto, rečejo, da jih je želel ugrabiti. To pove staršem, ti najprej sprožijo akcijo na policiji. Umek svetuje, naj se otroke poduči, naj bodo do neznancev vljudni, a naj z njimi nikamor ne hodijo. Najboljša zaščita je tudi, da iz šole in v njo hodijo po dva ali več skupaj.

Odmevno izginotje Maje Vojvoda

Med odmevnejšimi ugrabitvami Slovencev, katerih usoda po mnogih letih ostaja še vedno skrivnost, je izginotje 11-letne Maje Vojvoda, ki je izginila 16. maja 1986 z igrišča v Ljubljani in je nikoli več nihče ni videl. S prijatelji se je igrala na Kuzmičevi 5 v Ljubljani. Po koncu igre, okoli 18. ure, je odšla iz stolpnice iskat mlajšega brata in izginila.