Kako rastlina preživi zimo

Kljub veselju ob poplesavanju snežink sta dve vremenski motnji belino prinesli le višje ležečim predelom, doline so ostale zelene. Največ padavin je bilo zahodneje od nas, pri nas pa na Primorskem in vzdolž osi Snežnik–Julijske Alpe. Proti vzhodu jih je bilo zelo malo. V Julijskih Alpah je zapadlo do 10 cm snega, drugje pa le kakšen centimeter. Ob tem je pihal zmeren veter severnih smeri, ki je na izpostavljenih legah spihal sneg do trde podlage. Padavine so že v noči na nedeljo od zahoda postopno ponehale. Začetek četrtega tedna januarja je še vedno slabo preskrbljen s padavinami, snežna odeja je debela le v visokogorju: na Kaninu je visoka 416 cm, na Kredarici 320 cm, na Voglu 21 cm, v Ratečah so namerili 7 cm, na Vojskem 2 cm, drugod pa je prinesel le bel poprh. Snega po nižinah ni pričakovati.

Rastlina trdo spi

Zimski počitek ali dormanca je obdobje, ko rastlina ne raste ali pa je rast zelo upočasnjena. Izraz dormanca izhaja iz latinske besede dormire, spati. Obdobje zimskega mirovanja uravnavajo genski dejavniki rastline, znižanje temperature in krajšanje dneva. Take razmere že v jesenskih mesecih spodbudijo rastline k tvorbi snovi, ki jim omogočajo preživetje zime. Njihova rast se končuje, rastline prehajajo v dobo mirovanja. Tkiva, ki so nastala v času vegetacije, otrdijo, pri trajnicah začnejo propadati nadzemni deli. Hranilne snovi se iz nadzemnih prenesejo v podzemne dele. Neugodne vremenske razmere v pozni jeseni, zlasti pa zimske otoplitve motijo proces mirovanja, lahko ga celo prekinejo. Z babjim poletjem in toplo zimo letošnje prezimovalne razmere niso najbolj ugodne. V takih razmerah rastlina težko preživi nizke temperature, rastline se lahko poškodujejo ali celo propadejo že pri temperaturi, ki je precej višja od minimalne, ki bi jo v popolnem zimskem mirovanju sicer preživela. Če je jesen vremensko ugodna in temperature postopno padajo, lahko rastline normalno sklenejo svoj vegetacijski ciklus. Odpornost rastline proti nizkim temperaturam je v prvi vrsti odvisna od podnebnih lastnosti območja, iz katerega rastlina izhaja; za tropske in subtropske rastline so usodne že temperature med 0 in 10 °C. Rastline subtropskega in zmernega pasu se počasnemu padanju temperature sorazmerno dobro prilagodijo. Pri temperaturah nad 0 °C so procesi v njih močno upočasnjeni, največkrat pa popolnoma ustavljeni. Dormanco je mogoče razdeliti na tri faze. Preddormanco sprožita krajšanje dneva ter zniževanje temperatur, prava dormanca ali endodormanca se pojavi, odvisno od vremena, med novembrom in decembrom ter se konča, ko inhibitorji rasti niso več prisotni. Sledi obdobje ekodormance, ko začne z daljšanjem dneva ter dvigovanjem temperature naraščati koncentracija rastlinskih hormonov v rastlinah.

Ko temperature nihajo

Kako rastlina preživi zimo, je najbolj odvisno od njene odpornosti proti nizkim temperaturam. Na to vplivajo še številni drugi dejavniki, na primer vlaga v tleh, razmere na rastišču, prehranjenost in zdravje rastline, stanje v vegetacijskem obdobju. Odpornost sadnih vrst zmernega podnebnega pasu proti nizkim temperaturam je največja v endodormanci, v ekodormanci pa se odpornost hitro zmanjšuje. Rastlina, ki je v vegetacijskem obdobju doživela sušo ali je oslabljena zaradi različnih drugih vzrokov (bolezni, napačna oskrba), je občutljivejša za stres zaradi nizkih temperatur zraka.


​Na vsakem vrtu se najde sadno drevje. Njegove poškodbe zaradi ekstremno nizkih temperatur so odvisne od termina njihovega nastopa in razvojne faze sadne rastline. Velika nihanja temperatur v dormanci niso zaželena, saj povzročajo pokanje skorje vej in debel. V sončnih zimskih dnevih, ko so temperature pod lediščem, se lahko osončena stran debla in debelejših vej segreje tudi za od 20 do 30 °C bolj kot senčna stran. To povzroča tajanje segretih delov drevesa. Ob ponovnem znižanju temperature sledi zamrzovanje, kar poškoduje celice kambija in skorje. Nihanja temperatur ob koncu ekodormance pogosto privedejo do pozebe brstov in cvetov. Ker so sadne rastline v zimskih mesecih še v endodormanci, lahko brez poškodb prenesejo precej nizke temperature, če te ne trajajo predolgo oziroma vmes ni prevelikih temperaturnih nihanj.