Kakšno veselje! Adrijane ji ne bo več treba nositi

Kmalu bo tudi 20-letni Adrijani Bedek iz Bodoncev na Goričkem ter njenim staršem nekoliko lažje. Občina Puconci je že novembra lani s tamkajšnjo Zvezo kulturnih in turističnih društev pripravila dobrodelni koncert za nakup notranjega dvigala za Adrijano. Bedekovim pa ste zelo pomagali tudi drage bralke in bralci Slovenskih novic s svojimi prispevki v Sklad Ivana Krambergerja – zbrali ste kar 3500 evrov. Kot pravi Adrijanin oče Vendel, je dvigalo naročeno, tudi potrebna sredstva, približno 15.000 evrov, so zagotovljena, desetino so morali iz družinskega proračuna prispevati sami za materiale in vgradnjo dvigala. Zato se Adrijanina mama Manuela veseli, da bo kmalu prišel dan, ko jima ne bo več treba po stopnicah gor in dol nositi odraslega dekleta. Nekoč, ko je bila še manjša, je šlo lažje.

Nikdar ne bo hodila

Žal je na tem svetu veliko ljudi, ki jim sreča ni bila naklonjena. Kako težko je hendikepiranim, občuti tudi Adrijana. Priklenjena je na invalidski voziček, ima motnje v duševnem razvoju, zelo slabo je z njenim vidom, težave ima tudi z ravnotežjem. Kljub vsemu dekle, ki ga vozijo v osnovno šolo s prilagojenim programom (OŠ IV Murska Sobota), ni obupalo. Prav tako ne njeni starši, ki ji seveda vse od rojstva stojijo ob strani. Notranje dvigalo bo vsaj malenkost olajšalo življenje ne le dekletu, temveč tudi njenima najbližjima, še zlasti krhki, a žilavi Manueli, ta je tudi hčerkina osebna asistentka. Oče in mati še vedno dograjujeta hišo, ki sta jo pred šestimi leti v surovem stanju kupila na dražbi in sta morala najeti posojilo, zato si gradnje dvigala sama ne moreta privoščiti.


S pridnostjo in pomočjo prijateljev sta vsaj notranjost uredila toliko, da lahko vsi trije kolikor toliko normalno živijo. »A najtežje je prenašati Adrijano od avtomobila do kuhinje in njene sobe, ki sta v nadstropju,« je povedala Manuela, ki ji je v človekoljubni akciji posijal žarek novega upanja. »Zato smo izjemno hvaležni tudi bralcem Slovenskih novic, ki so zbrali lep znesek, saj nismo pričakovali toliko, verjamemo, da je tovrstnih potreb po državi veliko,« nam je presrečna zaupala Manuela, ki se ne more dovolj zahvaliti vsem, ki so s svojimi darovi Adrijani dali popotnico za boljše in kakovostnejše življenje ter njej in možu olajšali vsakodnevni napor.

Njun sonček

Že takoj ob Adrijaninem rojstvu so ugotovili, da je z njo nekaj narobe. Zaradi cerebralne paralize je ostala v bolnišnici, nato pa še mesec dni v UKC Ljubljana, tam so le potrdili ugotovitve iz Murske Sobote. »Dali so nam ustrezna zdravila in smo lahko šli domov, nato pa vsak mesec na kontrolo v Ljubljano. Pozneje je bila kontrola vsake tri mesece, v zadnjih letih pa na šest. S tem sva se morala sprijazniti in še vedno je Adrijana naš sonček, ki ga nič na svetu ne more zamenjati. Vsak dan jo vozim v šolo, kjer se dobro razume s prijatelji, saj je veliko takšnih otrok. Sprva gre zelo dobro, a po kakšnih treh urah, ko izgubi koncentracijo, je z njo težje,« povedo starši. Skrb zanjo je večinoma na njej, saj oče veliko dela, tudi po 12 ur na dan, v sosednji Avstriji. A ob silnem trudu ga vodi cilj, da bodo lahko dokončali hišo ter da bo svojima ljubljenima, ženi Manueli in edinki Adrijani, zagotovil nekoliko lažje življenje, ko bo vgrajeno še dvigalo.