OŽIVLJANJE
Kamnita piranska (FOTO)
Potem ko je naš edini kamniti svetilnik 40 let zaprt propadal, so ga končno odprli za javnost.
Odpri galerijo
»V številnih turističnih vodnikih navajajo, da ime mesta Piran verjetno izhaja iz grške besede pyros, ki pomeni ogenj. Dejstvo, da je na rtu svetilnik, bi to lahko potrjevalo,« pravi Daniela Paliaga Janković, avtorica publikacije z naslovom Zgodba nekega svetilnika, ki je izšla v slovenskem in italijanskem jeziku.
Svetilnik na Punti oziroma na rtu Madona gotovo spada med najpogostejše motive, ki se znajdejo na fotografijah in razglednicah Pirana. Po velikosti se ne more primerjati s sosednjim, starejšim in močnejšim v Savudriji ali z veličastnim v Trstu, največjim v Tržaškem zalivu, je pa edini kamniti svetilnik v Sloveniji, ki ni bil postavljen povsem na novo. Svoj prostor je namreč dobil na starodavni zgradbi v obzidju. Po navedbah Daniele Paliage Janković gre za obrambni stolp, ki je bil zgrajen leta 1508 z namenom, da kot del mestnega obzidja varuje srednjeveško mesto. Nekoč je bil nekoliko višji, je pa znotraj zasut in skupaj s cerkvico in zvonikom, s katerima je spojen, predstavlja celoto.
Rt je bil nekoč daljši od današnjega, saj se je v 2000 letih gladina morja dvignila za približno dva metra. Na njem je bila leta 1274 zgrajena majhna cerkev sv. Klementa, zavetnika mornarjev, ki se danes dotika obrambnega stolpa s svetilnikom. Leta 1632 je bila iz hvaležnosti po epidemiji kuge, ki je močno prizadela kraje okoli Pirana, samega mesta pa ne, posvečena tudi Devici Mariji Zdravja. Med letoma 1773 in 1778 je dobila poznobaročno podobo, ki jo ima še danes. Je zaprta in potrebna obnove.
Med obrambnim stolpom in cerkvijo je v 17. stoletju stal zvonik kvadratne oblike s šilastim vrhom, ki je bil podoben zvonikom v Istri. Leta 1848 je bil poškodovan in porušen. Na njegovem mestu je v neogotskem slogu leta 1856 zrasel nov zvonik, ki je valjaste oblike in bolj spominja na stolpič. Visok je 12 metrov in v njem je prostora le za okroglo kamnito stopnišče, ki vodi na vrh v zvonarsko ložo. Tam je majhen zvon z letnico 1510, ki je bil morda nekoč v prvem zvoniku cerkve. Po mnenju mnogih je zvonik, ki je bil obnovljen leta 2008, najlepši primer neogotske arhitekture pri nas.
Nekateri zgodovinarji menijo, da so že v predrimski dobi ponoči na tem mestu prižigali ogenj, ki je pomorščake opozarjal na nevarnost skal in jim kazal pot. Daniela Paliaga Janković ni našla dokumentov, ki bi nakazovali, da so se na tem mestu pred letom 1872 pojavljali kakšni svetlobni znaki. Tega leta pa je bila zaradi pomorskega razvoja Pirana na obrambni stolp postavljena lanterna. Utrdba je tako pod Avstro-Ogrsko postala svetilnik, ko so nanjo postavili stalno rdečo luč in ob njej manjši kamniti objekt za potrebe strojnice. O postavitvi svetilnika na utrdbi govori ohranjena plošča ob strojnici, ki nosi letnico 1872. Takrat so v pritličju oziroma pod stopnicami in stolpom uredili tudi skladišče za petrolej.
Svetilničarjevo stanovanje oziroma hišo z njim so na stolpu postavili leta 1874. Na ploščadi trdnjave je vodnjak oziroma novejši betonski venec cisterne, ki so jo uredili ob prehodu v 20. stoletje in se spušča v notranjost utrdbe. Od leta 1935 je svetilnik deloval na acetilen, pozneje na elektriko, v 70. letih pa so ga avtomatizirali. Kot signalizacija je bil zadnjega posega deležen leta 2013, ko so signalizacijske luč prestavili na streho prostora s tehnično opremo za tri metre višje. To je še izboljšalo njegovo vidljivost.
Leta 1980 so ga modernizirali in avtomatizirali, tako da svetilničarjevo bivanje v stanovanju na svetilniku ni bilo več potrebno.
Ko se je zadnja družina izselila, je svetilnik postal nekako nerazumljivo pozabljen. Kar 40 let je zaprt in prazen propadal. Oživljanje se je končno začelo pred osmimi leti, ko je Pirančanka Tončka Senčar dosegla, da so na njem za silo opravili nekaj vzdrževalnih del. Predvsem pa je z Društvom meščanov mesta Piran poskrbela, da je bil vsaj za kak dan ob najrazličnejših priložnostih odprt za javnost.
Predlani ga je občina Piran za pet let predala v upravljanje Samoupravni skupnost italijanske narodnosti, ki se je z brezplačnim najemom zavezala, da bo kulturni spomenik uporabljala za izvajanje kulturne in turistične dejavnosti ter poskrbela .za plačilo obratovalnih stroškov in stroškov rednega vzdrževanja. Ker je svetilničarjevo stanovanje še v slabem stanju, sta za obiskovalce odprta le terasa in stolp. Ogled je možen za simbolično vstopnino.
Svetilnik na Punti oziroma na rtu Madona gotovo spada med najpogostejše motive, ki se znajdejo na fotografijah in razglednicah Pirana. Po velikosti se ne more primerjati s sosednjim, starejšim in močnejšim v Savudriji ali z veličastnim v Trstu, največjim v Tržaškem zalivu, je pa edini kamniti svetilnik v Sloveniji, ki ni bil postavljen povsem na novo. Svoj prostor je namreč dobil na starodavni zgradbi v obzidju. Po navedbah Daniele Paliage Janković gre za obrambni stolp, ki je bil zgrajen leta 1508 z namenom, da kot del mestnega obzidja varuje srednjeveško mesto. Nekoč je bil nekoliko višji, je pa znotraj zasut in skupaj s cerkvico in zvonikom, s katerima je spojen, predstavlja celoto.
Rt je bil nekoč daljši od današnjega, saj se je v 2000 letih gladina morja dvignila za približno dva metra. Na njem je bila leta 1274 zgrajena majhna cerkev sv. Klementa, zavetnika mornarjev, ki se danes dotika obrambnega stolpa s svetilnikom. Leta 1632 je bila iz hvaležnosti po epidemiji kuge, ki je močno prizadela kraje okoli Pirana, samega mesta pa ne, posvečena tudi Devici Mariji Zdravja. Med letoma 1773 in 1778 je dobila poznobaročno podobo, ki jo ima še danes. Je zaprta in potrebna obnove.
Med obrambnim stolpom in cerkvijo je v 17. stoletju stal zvonik kvadratne oblike s šilastim vrhom, ki je bil podoben zvonikom v Istri. Leta 1848 je bil poškodovan in porušen. Na njegovem mestu je v neogotskem slogu leta 1856 zrasel nov zvonik, ki je valjaste oblike in bolj spominja na stolpič. Visok je 12 metrov in v njem je prostora le za okroglo kamnito stopnišče, ki vodi na vrh v zvonarsko ložo. Tam je majhen zvon z letnico 1510, ki je bil morda nekoč v prvem zvoniku cerkve. Po mnenju mnogih je zvonik, ki je bil obnovljen leta 2008, najlepši primer neogotske arhitekture pri nas.
Nekateri zgodovinarji menijo, da so že v predrimski dobi ponoči na tem mestu prižigali ogenj, ki je pomorščake opozarjal na nevarnost skal in jim kazal pot. Daniela Paliaga Janković ni našla dokumentov, ki bi nakazovali, da so se na tem mestu pred letom 1872 pojavljali kakšni svetlobni znaki. Tega leta pa je bila zaradi pomorskega razvoja Pirana na obrambni stolp postavljena lanterna. Utrdba je tako pod Avstro-Ogrsko postala svetilnik, ko so nanjo postavili stalno rdečo luč in ob njej manjši kamniti objekt za potrebe strojnice. O postavitvi svetilnika na utrdbi govori ohranjena plošča ob strojnici, ki nosi letnico 1872. Takrat so v pritličju oziroma pod stopnicami in stolpom uredili tudi skladišče za petrolej.
Svetilničarjevo stanovanje oziroma hišo z njim so na stolpu postavili leta 1874. Na ploščadi trdnjave je vodnjak oziroma novejši betonski venec cisterne, ki so jo uredili ob prehodu v 20. stoletje in se spušča v notranjost utrdbe. Od leta 1935 je svetilnik deloval na acetilen, pozneje na elektriko, v 70. letih pa so ga avtomatizirali. Kot signalizacija je bil zadnjega posega deležen leta 2013, ko so signalizacijske luč prestavili na streho prostora s tehnično opremo za tri metre višje. To je še izboljšalo njegovo vidljivost.
Leta 1980 so ga modernizirali in avtomatizirali, tako da svetilničarjevo bivanje v stanovanju na svetilniku ni bilo več potrebno.
Ko se je zadnja družina izselila, je svetilnik postal nekako nerazumljivo pozabljen. Kar 40 let je zaprt in prazen propadal. Oživljanje se je končno začelo pred osmimi leti, ko je Pirančanka Tončka Senčar dosegla, da so na njem za silo opravili nekaj vzdrževalnih del. Predvsem pa je z Društvom meščanov mesta Piran poskrbela, da je bil vsaj za kak dan ob najrazličnejših priložnostih odprt za javnost.
1274.
so zgradili cerkev sv. Klementa, ki se danes dotika obrambnega stolpa s svetilnikom.
so zgradili cerkev sv. Klementa, ki se danes dotika obrambnega stolpa s svetilnikom.
Predlani ga je občina Piran za pet let predala v upravljanje Samoupravni skupnost italijanske narodnosti, ki se je z brezplačnim najemom zavezala, da bo kulturni spomenik uporabljala za izvajanje kulturne in turistične dejavnosti ter poskrbela .za plačilo obratovalnih stroškov in stroškov rednega vzdrževanja. Ker je svetilničarjevo stanovanje še v slabem stanju, sta za obiskovalce odprta le terasa in stolp. Ogled je možen za simbolično vstopnino.