Kamnoseški pogovor z belim istrskim kamnom

Z edinstveno kombinacijo zelenja, morja in umetniško obdelanih velikih blokov istrskega kamna ponuja portoroška Forma viva obiskovalcu zanimivo doživetje. Na polotoku Seča se med krošnjami oljk, cipres, figovcev, na robovih vinogradov in sadovnjakov odpira pogled na morje v enkratnem okolju svetovne zbirke sodobne monumentalne plastike v kamnu.

Galerija na prostem ima precej več kot 100 kipov kiparjev z vsega sveta, in z leti jih je vse več.
 

Že skoraj šest desetletij

Na prostoru delovišča oziroma v ateljeju na prostem nastajajo kamnite skulpture od leta 1961 oziroma spoštljivih 58 let. Kot kiparski dogodek snovanja in raziskovanja na prostem v krogu umetnikov z vseh koncev sveta sta pobudo zanj dala kiparja Janez Lenassi (1927–2008) in Jakob Savinšek (1922–1961).

Zamisel za takšno kolektivno ustvarjanje sta prinesla iz Avstrije, kjer je v kamnolomu St. Margarethen na Gradiščanskem avstrijski kipar Karl Prantl s somišljeniki leta 1959 organiziral prvo takšno srečanje, ki pa je z leti zamrlo. Na polotoku Seča Forma viva Portorož živi. Kot je rad poudarjal zdaj že pokojni akademski kipar in dolgoletni ravnatelj Obalnih galerij Piran Toni Biloslav, ki je portoroško Formo vivo vodil z dušo in telesom do leta 2011, jim je uspelo ustvariti dogodek, ki je sličen klasičnim grškim simpozijem, na katere je Platon vabil filozofe, pesnike, pisatelje, dramaturge in prijatelje na kreativna srečanja.

Na njih so si v prijetnem druženju ob obloženi mizi in vinu izmenjali misli, znanja in poglede. Na Formi vivi, ki je vsako drugo leto, znajo kljub težavam z denarjem za kulturo ob trdem zamahovanju umetnikov s kladivi poskrbeti za takšno vzdušje, zato je zanimanje vrhunskih kiparjev z vsega sveta za sodelovanje vedno veliko.
 

Skupni katalog

Ob tem velja omeniti, da so se v Sloveniji rodili podobni mednarodni kiparski simpoziji še v Kostanjevici na Krki, kjer umetniki ustvarjajo v lesu, na Ravnah na Koroškem, kjer so vlivali dušo jeklu, ter v Mariboru, kjer so nastajale skulpture iz betona.

V Mariboru in na Koroškem sta simpozija zamrla, portoroški se je obdržal, zadnja leta pa ga imajo spet tudi v Kostanjevici na Krki. Tam se je letošnji že končal in na koncu portoroškega simpozija bodo 12. oktobra izdali skupni katalog letos nastalih del.
 

Zmanjkuje prostora

Kot je povedala ravnateljica Obalnih Galerij Piran Jelka Pečar, je število plastik na Seči preseglo zmogljivosti tam razpoložljivega prostora, zato si uspešno prizadevajo, da zadnja leta izklesane podobe najdejo svoje mesto drugje. Občina in Obalne galerije Piran so za namene letošnjega simpozija izbrale tri lokacije v Piranu in Luciji.

Ena skulptura bo postavljena na obnovljenem delu obalne sprehajalne poti med Portorožem in Piranom na Fornačah, druga pri avtobusni postaji Piran oziroma ob tamkajšnjem carinskem pomolu, tretja pa v parku pred nastajajočim in obnavljajočim zdravstvenim domom v Luciji. Ob tem muzejska svetnica v Obalnih galerijah Piran in likovna kritičarka Majda Božeglav Japelj, ki je bila tudi članica strokovne žirije pri izboru med sprejetimi prijavami kandidatov za letošnji simpozij, poudarja: »Strokovna žirija je poleg ocenjevanja ustvarjenega opusa posameznega umetnika upoštevala tudi kakovost ponujene kiparske rešitve in predvsem ustreznost njene umestitve na eno ali več vnaprej izbranih lokacij.«
 

Interes se veča

Kamnite skulpture nastajajo v okviru bienalnih kiparskih srečanj, ki desetletja odzvanjajo tudi v mednarodnem prostoru. Komisija je na letošnji razpis prejela prijave kar 41 kandidatov, kar je v primerjavi z razpisi prejšnjih let, ko jih je bilo na primer na zadnjem prijavljenih 14, precejšen porast in dokazuje velik interes ustvarjalcev, da postanejo del Forme vive.


Za sodelovanje na letošnjem simpoziju, ki poteka od 16. septembra do 12. oktobra, so izbrali tri avtorje. To so Behnam Akharbin Moghanloua iz Irana, Laura Marcos iz Argentine in Arijel Štrukelj iz Slovenije. Klešejo večje bloke istrskega belega kamna, ki ga za portoroški simpozij že vrsto let dobavljajo iz kamnoloma v Pazinu. Kamnoseki zanj pravijo, da ni pretrd, da je zelo obvladljiv, prožen, skratka prijeten za obdelavo. Radi dodajo, da ga ne samo obdelujejo, ampak da se zaradi njegove žlahtnosti z njim tudi pogovarjajo.

Laura Marcos je v zgodovini Forme vive druga ustvarjalka iz Argentine. Učila se je klasičnega obdelovanja kamna in lesa, v Španiji je študirala keramiko, oblikuje nakit, ovitke glasbenih albumov, vodi umetniške delavnice in se ukvarja z restavratorstvom. V zadnjih dvajsetih letih se je udeležila okoli 15 kiparskih delavnic po vsem svetu. Pri nas ustvarja skulpturo, ki namiguje na potovanje, saj bo sestavljena iz več kovčkov, izklesanih iz enega velikega bloka kamna. »Precej potujem, vedno imam s seboj polno prtljage in od tod ideja za skulpturo in da bo postavljena ob piranski avtobusni postaji,« je povedala.


Irančan Behnam Akharbin Moghanloua je kiparstvo študiral v Teheranu in poučuje na tamkajšnji visoki šoli za umetnost. V kamnu, lesu in kovini ustvarja ter razstavlja po vsem svetu, pri čemer še zlasti izvirno rešuje umeščanje svojih kiparskih del v prostor. Lani se je udeležil treh iranskih simpozijev in dveh v Turčiji, letos je ustvarjal v Armeniji, iz Portorož pa odhaja na kiparski dogodek v Čile. Svoji skulpturi je dal naslov Sončni zahod. Razstavljena bo ob morju na Fornačah in o njej pravi: »Skrbno sem izbral to lokacijo kipa, tako da se bo ob njej ponujal lep pogled na sončni zahod. Ko bo namreč sonce zahajalo v morje, bo od zadaj dopolnilo mojo skulpturo.«
 

Najmlajši

Arijel Štrukelj pa je najmlajši ustvarjalec letošnjega portoroškega simpozija, a je vse bolj prepoznaven doma in še zlasti v tujini. Kiparsko znanje je pridobival na umetniških delavnicah, kjer se je izpopolnil v obdelavi lesa, kamna in kovine. Ukvarja se z restavratorstvom in sodeluje s spomeniškimi zavodi v Ljubljani ter Novi Gorici. Njegove skulpture krasijo trge in parke na štirih kontinentih, najnovejša pa bo postavljena v parku pri Zdravstvenem domu Lucija. Kot je povedal, predstavlja človeško telo in dušo, ob čemer poudarja: »V dušo se usidra marsikatera lepa pa tudi manj prijetna izkušnja, ki vpliva na našo življenjsko pot in jo nemalokrat tudi spremeni.«


Delo so ob pomoči vodje delovišča akademskega kiparja Mihe Pečarja iz Portoroža začeli 16. septembra in ga bodo končali 12. oktobra.