V MORJU
Kanibalski zdriz preplavil Jadran
V morju vzdolž jadranske obale tudi letos ne bo mogoče uiti invazivnim rebračam. Za človeka niso nevarne, negativno pa vplivajo na prehransko verigo ali posamezne vrste.
Odpri galerijo
Rebrače imajo majhne omigetalčene glavnike, ki
lahko občasno žarijo v različnih barvah (zeleno, modro, rdeče). Foto: Borut Mavrič
Majhne, pa tako nadležne. Govor je o rebračah Mnemiopsis leidyi, ki so se v našem morju znašle šele pred nekaj leti in se tudi zelo dobro udomačile. Marsikdo jih sicer napačno zamenja za meduze. Četudi se namreč kot želatina nalepijo na telo, te v primerjavi z meduzami ne ožgejo, saj nimajo ožigalk. Je pa ravno poletje za to malo polimorfno vrsto, ki je v osnovi transparentna in ovalne, lateralno sploščene oblike in lahko zraste tudi več kot 12 centimetrov dolžine in premera 2,5 centimetrov, najbolj idealen čas za razmnoževanje.
Hrvaški biolog dr. Paolo Paliaga za Glas Istre napoveduje, da bi že v septembru lahko zavzele zahodno obalo Istre od Rovinja do Poreča. Prve večje oblake rebrač so, kot nam pojasni biolog dr. Borut Mavrič z Morske biološke postaje Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, že junija opazili tudi ob slovenski obali. »Narava želatinastega planktona, kamor uvrščamo tudi rebrače, je, da se združuje v masovne agregacije. Te agregacije se proti obali ali vzdolž nje premikajo zaradi valovanja, plimovanja ali delovanja tokov in jih tako pogosto opazimo ob zaprtih predelih obalnih območij, kot so marine in mandrači,« je Mavrič skupaj z Lovrencem Lipejem, Milijanom Šiškom in s Tjašo Kogovšek zapisal v novembra lani izdanem poročilu z naslovom Pregled stanja, ovrednotenje vpliva na okolje ter pregled možnih ukrepov za obvladovanje populacije tujerodne vrste rebrače Mnemiopsis leidyi v slovenskem morju.
Rebrače za kopalce niso nevarne. Je pa seveda neprijeten občutek, če zaplavaš vanje. Še posebno če jih je veliko skupaj. Takrat imaš občutek, kot da si v z želatino napolnjeni kopalni kadi. Precej manj ugodne pa znajo biti za druge morske organizme, saj jim rebrače, ker se na veliko prehranjujejo z zooplanktonom, meroplanktonom ter manjšimi pelaškimi ribami in ribjimi jajci, lahko odvzamejo hrano.
»Na podlagi preiskave več kot 500 vsebin prebavnega trakta lahko zaključimo, da je M. leidyi prehranski oportunist,« v omenjenem poročilu zapišejo raziskovalci. To pomeni, da se hrani z vsem, kar najde užitnega. Avtorji raziskave sicer možnost »eradikacije naturaliziranih tujerodnih vrst v morskih okoljih« ocenjujejo za »skorajda nično«, a dodajajo, da bi bilo treba kljub temu v slovenskem morju in širše v severnem Jadranu spremljati njihov status in vplive.
»Še posebno potencialno invazivnih vrst, kot je rebrača M. leidyi, ki lahko, predvsem v mesecih, ko se pojavlja v večjem številu, pomembno vpliva na celotno prehransko verigo ali na posamezne vrste.« Rebrače Mnemiopsis leidyi imajo tudi nekaj plenilcev, ki bi potencialno lahko omejevali velikost in dinamiko njene populacije, a, kot ugotavljajo slovenski raziskovalci, o velikosti in dinamiki teh populacij vemo premalo, da bi lahko dogodke bolj natančno ovrednotili in predvideli. »Ima pa tudi sama rebrača M. leidyi različne regulatorne mehanizme, s katerimi lahko uravnava velikost svoje populacije, npr. kanibalizem,« še dodajo.
Največje gostote rebrač so sicer v avgustu in septembru, ko je temperatura vode med 22 in 24 stopinjami Celzija. Vzdolž celotne obale pa je prisotna vse leto. Mavrič nam pojasni, da se prenehajo prehranjevati, ko temperatura vode pade pod 14 stopinj Celzija, in da se takrat uležejo na morsko dno in mirujejo. Izvirajo iz obalnih morij atlantske obale Severne in Južne Amerike.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je rebrača prvič pojavila v Črnem morju. V Jadransko morje so prišle, kot je za Glas Istre pojasnil Paliaga, z izpustom balastnih vod iz tovornih ladij, ki so plule iz Črnega morja proti pristanišču v Kopru, Trstu in Benetkah. V severnem Jadranu je bila rebrača po besedah Mavriča prvič zabeležena leta 2005, poleti 2016 pa je tam prvič prišlo do njihovega masovnega pojavljanja.
Nabiranje za analizo prehrane Foto: T. Mirt
Hrvaški biolog dr. Paolo Paliaga za Glas Istre napoveduje, da bi že v septembru lahko zavzele zahodno obalo Istre od Rovinja do Poreča. Prve večje oblake rebrač so, kot nam pojasni biolog dr. Borut Mavrič z Morske biološke postaje Piran, ki deluje v okviru Nacionalnega inštituta za biologijo, že junija opazili tudi ob slovenski obali. »Narava želatinastega planktona, kamor uvrščamo tudi rebrače, je, da se združuje v masovne agregacije. Te agregacije se proti obali ali vzdolž nje premikajo zaradi valovanja, plimovanja ali delovanja tokov in jih tako pogosto opazimo ob zaprtih predelih obalnih območij, kot so marine in mandrači,« je Mavrič skupaj z Lovrencem Lipejem, Milijanom Šiškom in s Tjašo Kogovšek zapisal v novembra lani izdanem poročilu z naslovom Pregled stanja, ovrednotenje vpliva na okolje ter pregled možnih ukrepov za obvladovanje populacije tujerodne vrste rebrače Mnemiopsis leidyi v slovenskem morju.
Kanibali
Rebrače za kopalce niso nevarne. Je pa seveda neprijeten občutek, če zaplavaš vanje. Še posebno če jih je veliko skupaj. Takrat imaš občutek, kot da si v z želatino napolnjeni kopalni kadi. Precej manj ugodne pa znajo biti za druge morske organizme, saj jim rebrače, ker se na veliko prehranjujejo z zooplanktonom, meroplanktonom ter manjšimi pelaškimi ribami in ribjimi jajci, lahko odvzamejo hrano.
»Na podlagi preiskave več kot 500 vsebin prebavnega trakta lahko zaključimo, da je M. leidyi prehranski oportunist,« v omenjenem poročilu zapišejo raziskovalci. To pomeni, da se hrani z vsem, kar najde užitnega. Avtorji raziskave sicer možnost »eradikacije naturaliziranih tujerodnih vrst v morskih okoljih« ocenjujejo za »skorajda nično«, a dodajajo, da bi bilo treba kljub temu v slovenskem morju in širše v severnem Jadranu spremljati njihov status in vplive.
Ima različne regulatorne mehanizme, s katerimi lahko uravnava velikost svoje populacije, npr. kanibalizem.
»Še posebno potencialno invazivnih vrst, kot je rebrača M. leidyi, ki lahko, predvsem v mesecih, ko se pojavlja v večjem številu, pomembno vpliva na celotno prehransko verigo ali na posamezne vrste.« Rebrače Mnemiopsis leidyi imajo tudi nekaj plenilcev, ki bi potencialno lahko omejevali velikost in dinamiko njene populacije, a, kot ugotavljajo slovenski raziskovalci, o velikosti in dinamiki teh populacij vemo premalo, da bi lahko dogodke bolj natančno ovrednotili in predvideli. »Ima pa tudi sama rebrača M. leidyi različne regulatorne mehanizme, s katerimi lahko uravnava velikost svoje populacije, npr. kanibalizem,« še dodajo.
K nam prišle iz Črnega morja
Največje gostote rebrač so sicer v avgustu in septembru, ko je temperatura vode med 22 in 24 stopinjami Celzija. Vzdolž celotne obale pa je prisotna vse leto. Mavrič nam pojasni, da se prenehajo prehranjevati, ko temperatura vode pade pod 14 stopinj Celzija, in da se takrat uležejo na morsko dno in mirujejo. Izvirajo iz obalnih morij atlantske obale Severne in Južne Amerike.
2005.
leta je bila rebrača prvič zabeležena v severnem Jadranu.
leta je bila rebrača prvič zabeležena v severnem Jadranu.
V osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa se je rebrača prvič pojavila v Črnem morju. V Jadransko morje so prišle, kot je za Glas Istre pojasnil Paliaga, z izpustom balastnih vod iz tovornih ladij, ki so plule iz Črnega morja proti pristanišču v Kopru, Trstu in Benetkah. V severnem Jadranu je bila rebrača po besedah Mavriča prvič zabeležena leta 2005, poleti 2016 pa je tam prvič prišlo do njihovega masovnega pojavljanja.
