Kar šestim sta botra
V družinskem krogu ter med prijatelji in sosedi sta visok jubilej skupnega življenja, 60-letnico zakona, proslavila Jožica in Florjan Celcer iz Oplotnice. Ob diamantni poroki sta poudarila, da jima družina v življenju pomeni največ, strinjala sta se tudi, da so za dolgo skupno življenje potrebni delo, razumevanje, zaupanje in ljubezen. Poročila sta se 30. maja 1964, v isti cerkvi sv. Janeza Krstnika v Čadramu pa sta se znova zaobljubila po 50 letih, ko sta obhajala zlato poroko, in spet zdaj. Praznovanje je bilo prijetno in veselo.
Zahvalno sveto mašo je daroval domači župnik Davorin Vreča, ki je med pridigo med drugim dejal, da je dandanes vse manj diamantnih porok. Prav zato so po njegovem še posebno vredne in so nam vsem znamenje, kako pomembne vrednote so ljubezen, zvestoba in spoštovanje. Prijetno in veselo druženje s kosilom se je nadaljevalo v znani gostilni Siva čaplja v Trnovski vasi v Slovenskih goricah. Za vse sta poskrbeli hčerki Sonja in Alenka z družinama, v ospredju pa so vsekakor bili najmlajši, vnuk Jan ter vnukinji Zala in Zoja.
Botra šestim
Florjan, ki se je rodil 1940., je odraščal v družini sedmih otrok, že 30 let pa je v zasluženem pokoju. Delal je v GP Šoštanj in tovarni Lip Oplotnica, kjer je nekaj let delala tudi Jožica, ki pa se je 1947. rodila v družino štirih otrok. Večino delovne dobe je prebila v prodaji časopisov in drugega blaga v trafiki v Slovenskih Konjicah. V življenju jima ni bilo vedno lahko, a sta trdoživa Pohorca vedno imela dovolj moči zase in za bližnje, predvsem za otroke Jožičine sestre Slavice, ki je umrla mlada in izmed osmih otrok so trije mlajši, stari štiri, sedem in devet let, potrebovali pomoč. Jožica in Florjan sta botra šestim otrokom, kar potrjuje njuno dobrosrčnost in priljubljenost. Danes živita skupaj z družino mlajše hčerke Alenke.
»Tako prisrčni, sočutni in dobri ljudje se le redko rodijo. Ko je v moji družini, po prehitri smrti mame, bilo najhuje, sta sprejela moje mlajše brate in sestre ter jim pomagala do kruha. In ne le takrat, tudi pozneje, torej skozi vse življenje sta bila pripravljena pomagati vsakomur, ki je potreboval pomoč,« se je s solznimi očmi dogodkov izpred več desetletij spominjala nečakinja Sonja Cugmas iz Slovenskih Konjic.
Tako prisrčni, sočutni in dobri ljudje se le redko rodijo.
