Karikaturist koledarje sam riše in tiska

»Najprej sem razmišljal, da bom izdelal 20 ali 30 koledarjev, no, zdaj sem jih že več kot 200,« pravi Novomeščan Branko Babič, karikaturist, fotograf in slikar, ob čigar hudomušnicah se lahko vsak drugi teden nasmejimo tudi na zadnji strani Slovenskih novic. Idejo, da bi se lotil koledarja za leto 2020, mu je dal prijatelj, sevniški umetnik Rudi Stopar, v njem pa je upodobil Valentina Vodnika, ki je na mnogo področjih tlakoval temelje jezikovnih standardov slovenskega jezika, lani pa je minilo 200 let od njegove smrti. Zanimivo, 87 let pred Janezom Trdino je Vodnik v Vinskih modrostih omenil cviček.

Koledarji so Babičevo ročno delo, tudi tisk in vezava. Ustvarjanje »kalendarja« je bilo zanj ustvarjalni izziv: »Čeprav gre za karikature, sem vztrajal pri doslednem prikazu življenja in predmetov iz Vodnikovega časa. Tako kot je on po vsem slovenskem dialektalnem besedišču iskal slovenske besede in jih uporabljal za pripoved in pisanje, sem jaz vztrajal, da so uniforme in obleke mojih likov verna reprodukcija takratnih. Po muzejih sem poiskal ustrezne predmete ali naprave ter jih verno upodobil.«
 

Na karikaturah pogosto pes

Sedeminšestdesetletni Babič se je rodil v Varaždinu, otroštvo in mladost pa preživel v Zagrebu. S karikaturo se je začel ukvarjati, še preden je postal polnoleten, osnovne napotke, ki se jih drži še danes, pa mu je še kot fantiču dal legendarni hrvaški karikaturist svetovnega slovesa Oto Reisinger.

»Glej svet z očmi malega človeka, ti lahko spregovoriš namesto njega, mi je svetoval, tudi zato se na mojih karikaturah pogosto pojavi pes. Svetoval mi je, naj nikoli ne uporabim tuje nesreče, naj ne žalim in naj ne rišem prostaških stvari, predvsem pa, da ohranjam svoj nivo.« Eno od prelomnic v življenju je doživel leta 1976, ko je v hrvaški prestolnici srečal Belokranjko. Ljubezen ga je tako pripeljala v Novo mesto.

Njegove karikature so bile objavljene v vseh pomembnejših jugoslovanskih časopisih, bil pa je tudi novinar, dopisnik Večernjega lista, likovni urednik hrvaškega Književnega lista, grafični oblikovalec, radijski voditelj, in ker je bil tako vpet v delo v hrvaških medijih, je s težkim srcem zapustil Zagreb, a tu so se mu odprle nove priložnosti. Karikature je, ko je prišel v Slovenijo, risal med drugim tudi za Pavliho. Potem pa je prišlo obdobje, ko skoraj 20 let ni risal. K temu, da je spet prijel za svinčnik, ga je pred šestimi leti spodbudila razstava, ki jo je odprl skupaj s predstavitvijo zbirke satiričnih zgodb Belokranjca Tonija Gašperiča Njen zlati nasmeh. Babič rad upodablja tudi politike, čeprav prizna, da je politično povsem neopredeljen.

»O, sem bil pa v svojem življenju vse, od ministranta, in to še v časih, ko so bile maše v latinščini, do aktivista hrvaške pomladi in člana komunistične partije,« se nasmehne in se spomni leta 1986, ko je dobil klic partijskega sekretarja in je moral zaradi karikature, na kateri je upodobil, kako je kladivo s komunistične zastave padlo delavcu na glavo, celo na zagovor, ta isti sekretar pa je pozabil, da je Babič štiri leta prej pisno obrazložil, zakaj izstopa iz partije.


Babičev zvesti spremljevalec je tudi fotoaparat. »Dvanajst let sem bil star, ko mi je oče kupil prvega,« pokaže ruski fotoaparat smena 8 iz vitrine, v kateri hrani številne aparate, s katerimi je beležil dogajanje v preteklosti. »Ko so drugi gradili hiše, sem jaz kupoval fotoaparate. Vedno me je bilo strah, da bi mi ukradli avto, in sicer samo zato, ker je bilo v njem opreme za celo hišo. Nikoli si nisem upal sešteti, koliko sem izgubil za opremo, ker je tehnologija zastarala in sem jo moral ničkolikokrat zamenjati. No, na koncu sem moral pa še hišo kupiti, sicer staro, a z ženo sva jo obnovila,« pravi Babič in prizna, da ni povsem enakopraven Slovenec oziroma Dolenjec. Nima namreč zidanice.