Karmen med bombnimi napadi misli na sinka Oskarja (FOTO)
Med prvimi novinarji, ki se jim je uspelo prebiti prav v žarišče vojne v Ukrajini, je posebna vojna dopisnica RTV Slovenije Karmen W. Švegl. Medtem ko so se med strelskimi in bombnimi napadi iz napadene države zlivale reke beguncev, se je 43-letna Ormožanka, ki že dve desetletji poroča predvsem z Bližnjega vzhoda, iz Sirije, Palestine, Libanona in Jemna, bližala ukrajinski prestolnici in jo v ponedeljek sredi noči tudi dosegla.
Od tam se je nekaj dni javljala v program in Slovenijo neposredno in čustveno seznanjala z grozotami vojne, ki se že 17 dni dogaja čisto blizu nas. Šveglova je predvčerajšnjim zapustila Kijev in se v četrtek javila iz Odese, ki se je prav tako pripravljala na napad ruske vojske.
Ne le da je v Kijevu pogumni dopisnici, ki jo tudi tokrat spremlja mož Gunnar Willum z Danske, prav tako vojni poročevalec in snemalec, uspelo priti do ukrajinske podpredsednice Irine Vereščuk in opraviti intervju z njo! Šveglova si je sredi vojne vihre vzela čas tudi za bralke in bralce Slovenskih novic in se nam v sredo, na 14. dan vojne, javila po elektronski pošti. Ker se vsak dan oglaša v program RTV Slovenija in opisuje grozljivo vojno dogajanje, smo jo poprosili predvsem, naj nam opiše, kako sploh lahko v tako razdejani državi opravlja svoje novinarsko poslanstvo.
V solzah skupaj z Ukrajinci
Za začetek vsega hudega vajeno vojno dopisnico povprašamo, kaj jo je v Ukrajini najbolj pretreslo. Pove nam, da je bilo tudi zanjo najbolj šokantno, da se vojna res dogaja sredi Evrope.
Pogum Karmen Švegl seveda ni ostal neopažen. Po družabnih omrežjih se vrstijo izrazi spoštovanja in pohvale, tudi predsednik vlade Janez Janša je na svojem profilu na facebooku v torek ob dnevu žena objavil prav posebno čestitko: »Na današnji dan žena še posebne čestitke Karmen Švegl, najpogumnejši Slovenki, ter podpredsednici ukrajinske vlade Irini Vereščuk.«
»Vse skupaj res izgleda zelo zelo drugače kot na Bližnjem vzhodu. Ukrajinska mesta spominjajo na slovenska ali katera druga evropska, ljudje so prestrašeni in šokirani, ne vedo točno, kaj se jim dogaja. Kot da še vedno ne verjamejo, da vojna divja dobesedno okrog njih, nad njihovimi glavami, povsod ... Tukaj se šele zdaj zavedajo, kaj pomenita svoboda in varnost in kako hitro ju lahko izgubiš. Še na nobeni poti nisem toliko jokala, z ljudmi, zaradi njih. Res sem videla marsikatero vojno od blizu, ampak nikoli si nisem mislila, da bom poročala iz krajev tako blizu doma. Pri mojem delu tukaj se večkrat tudi vprašam, ali se to lahko zgodi tudi nam.«
Šveglova, ki jo lahko vsak dan vidimo v isti, rdeči bundi, je v Ukrajino odpotovala le z majhnim nahrbtnikom, za katerega pravi, da verjetno tehta še manj kot sedem kilogramov. V njem je vse, kar nujno potrebuje, velika večina so kabli in polnilci, za kaj drugega tokrat ni bilo prostora.
»Domačini so izjemno prijazni, povabil na prigrizke je res veliko. Ljudje imajo občutek, da nam lahko zaupajo, da smo nekako na njihovi strani, da smo tu zato, da povemo njihovo zgodbo. Toliko gostoljubja sredi vojne vihre. Res neverjetna izkušnja.«
Vedno misli na sina
V času njenega javljanja, torej v sredo popoldan, je bila še vedno v Kijevu, vendar pa se je že nameravala iz vedno bolj oblegane prestolnice čim prej umakniti. »Kijev je trenutno res mesto duhov. Na ulicah je mogoče videti samo oborožene moške. Prav zdaj še zadnji civilisti zapuščajo Kijev, saj so prepričani, da bo prej ali slej tarča napada ruskih sil. Obroč okrog Kijeva se oži, to je dejstvo. V tem trenutku je mesto mogoče zapustiti samo še proti jugu, v smeri Odese. Ostale vpadnice so ali preveč nevarne ali uničene, kot denimo most v Irpinu.
Karmen Švegl je uspelo priti celo do ukrajinske podpredsednice in v zelo čustvenem pogovoru, ki je bil na RTV Slovenija objavljen v sredo, je povedala, da je pri privolitvi v intervju zagotovo pomagalo dejstvo, da je Slovenija Ukrajino politično močno podprla in da nas zaradi tega tam vidijo kot pomembno zaveznico. Na koncu pogovora je Vereščukova, ki jo je sprejela v enakem vojaško zelenem puloverju, kot ga nosi predsednik Volodimir Zelenski, komaj zadrževala solze, predvsem ko je govorila o smrtih civilistov in o možu in starejšem sinu, ki sta oba na fronti, obenem se je zahvalila Sloveniji za veliko podporo.
Pred tem sem bila v Žitomirju, ki je precej zbombardiran, veliko je uničenja in tragičnih zgodb. Da smo dosegli Kijev, smo morali narediti kar dolg obvoz, saj je bila cesta med Žitomirjem in Kijevom tarča napadov in je delno uničena. Najvarnejši je še vedno vlak in vsi se trudimo dobiti sedež. Sama se nameravam počasi umakniti iz prestolnice, ker je veliko svaril, da se čas izteka in bodo prej ali slej rakete padale po središču mesta, ki so mu Rusi doslej prizanesli.«
Povprašamo jo tudi, kako si zagotovi čim večjo varnost in kako se sploh giblje po Ukrajini.
že trajajo spopadi.
»Tveganje je seveda vedno, velika utvara je, če si misliš v takih razmerah, da si kjer koli zares varen. Sama tokrat tvegam manj, veliko manj kot denimo v Siriji, Alepu in še kje, vedno imam v mislih svojega sina, ki me zagotovo potrebuje bolj kot kdor koli drug. Nekatere velike medijske hiše imajo s seboj svetovalca za varnost, to so običajno nekdanji pripadniki vojaških sil, ki imajo dostop do obveščevalnih podatkov in recimo vedo, kaj se dogaja. Vedno pa seveda tudi ne, za kar je dober primer napad na novinarje Sky News. Je pa tudi res, da so različne soseske različno tvegane. Že ulico ali dve naprej je lahko smrtno nevarno, samo nekaj deset metrov vstran pa še vedno sprejemljivo,« nam je povedala mamica šestletnega Oskarja, ki ga je rodila v Bejrutu.
