Karte so bile ples med življenjem in smrtjo

Slovenci radi kartamo, med igrami s kartami pa je še posebno priljubljen tarok. Poleg znanih kart tovarne Piatnik z Dunaja imamo tudi svoje s slovenskimi motivi, prav tako imamo pestro, nekaj več kot stoletno zgodovino izdelave igralnih kart. Poleg slovenskega taroka, ki je prvi slovenski narodni komplet igralnih kart, poznamo še slovanski ali Smrekarjev tarok, nekaj posebnega pa je še taboriščni oziroma Kobetov tarok. V večstoletnem razvoju se je igra spreminjala in dobivala v posameznih deželah posebne različice. Od 14. stoletja, ko naj bi se po dozdajšnjih raziskavah s tarokom srečali v Evropi, lahko govorimo o tej igri tudi na slovenskem etničnem ozemlju, čeprav so nam za starejša obdobja na voljo le skromna pričevanja.

Tradicionalne Piatnikove karte

Prepovedani slovanski tarok

Slovenski tarok, ki je še danes na prodaj, je nastal že leta 1995. Takrat sta ga zasnovala etnolog prof. dr. Janez Bogataj ter pokojni akademski slikar in ilustrator Matjaž Schmidt. Ko je slikar končal delo, je bilo tiskanje zaupano zdaj najbolj uveljavljeni blagovni znamki tiska in izdelave igralnih kart, podjetju Piatnik na Dunaju. »Tu moramo opozoriti na bogato dediščino izdelovanje igralnih kart na Slovenskem in na motivno opredeljene serije, ki odstopajo od mednarodno znanih in uveljavljenih motivov. Med temi velja omeniti slovanski ali Smrekarjev tarok in taboriščni tarok, ki ga je leta 1945 ustvaril arhitekt in slikar Boris Kobe,« pravi Bogataj. V Ljubljani sta že leta 1910 upokojeni c. kr. okrajni tajnik in trgovec Fran Čebokli in veletrgovec Nikolaj Novaković ustanovila Prvo slovensko tovarno igralnih kart. Med letoma 1910 in 1912 je natisnila tematsko serijo kart slovanski tarok, ki pa ga je policija 1916 skupaj s tematskimi kartami slava in primorka prepovedala zaradi »neprikrite panslovanske podobe«, saj so »vsebovale raznovrstne slike iz ruskega in srbskega narodnega življenja«.

Avtor slovanskega taroka je bil slikar Hinko Smrekar (1863–1943), njegove karte pa naj bi bile že do policijske prepovedi med igralci močno priljubljene. V faksimilirani obliki jih je leta 1993 izdala Mladinska knjiga. Motivika slovanskega taroka ustreza njegovemu imenu. Hinko Smrekar je na posameznih kartah uporabil paleto motivov o starosvetnosti ljudskega življenja, predvsem šeg in navad pri slovanskih narodih, med katerimi so v ospredju zlasti slovenski, balkanski in ruski motivi.

Tovarna kart v Wolfovi

»Tudi za posamezne figure so bile uporabljene nekatere osebnosti iz slovenske in slovanske zgodovine ter posamezne vrste tradicionalnega oblačilnega videza (t. i. noše), pretežno slovenskih pokrajin,« dodaja Bogataj. »Celota torej deluje izrazito kot slikovit prikaz slovanske duhovne kulture, bolje rečeno kulturne dediščine. Panslovansko gibanje je bilo ob nastanku Smrekarjevega taroka že preteklost, zato so njegove karte bolj izraz nekega novega vseslovanstva in jugoslovanstva, kar pa je bilo iz takratnega slovenskega zornega kota dobrodošlo.«

Sooblikovalo naj bi težnje po zaviranju ponemčevalnega pritiska in omogočalo slovensko narodno kulturno osamosvojitev. Podjetje Prva slovanska tovarna igralnih kart, ki je imelo prostore v Wolfovi ulici 12 v Ljubljani, je 1912. kupila Ljubljanska kreditna banka. Po prvi svetovni vojni so jo lastniki začeli preurejati in modernizirati; preimenovali so jo v Prvo jugoslovansko tovarno igralnih kart v Ljubljani, pri kateri so sodelovali novi partnerji iz vrst bančnikov in podjetnikov. Vendar je imela tovarna kljub velikim načrtom vedno večje izgube in podjetje je šlo leta 1925 v stečaj; 1928. je bilo izpisano iz trgovinskega registra. Tovarna je izdelala vrsto kakovostnih igralnih kart, med katerimi so bile tudi priljubljene »najfinejše umivne kavarniške tarok karte«, za katere so zagrizeni kvartopirci menili, da so po kakovosti enakovredne znamenitim Piatnikovim.

Taboriščni tarok

Vendar zgodovina igralnih kart na Slovenskem s tem še ni izčrpana. Pojav igralnih kart, njihov pomen in sporočila so bili pogosti motivi naših slikarjev. Torej karte in tarok le kot motiv, kot razmišljanje. Vrhunec v tej smeri je znameniti taboriščni tarok, ki ga je arhitekt in slikar Boris Kobe naslikal 1945. v Dachauu kot slikarsko poezijo človeške usode, grozot in zlobe, kar je nanizal kot galerijo tarokov, ki so nosilci usode in sreče. Za upodobitve je seveda uporabil manjši format od običajnega in tudi po tej strani pokazal pravi pomen slikarskega in filozofskega sporočila svojega taroka ob iztekajoči se drugi svetovni vojni. To je pomembno poudariti tudi zaradi dejstva, ker se ga pogosto razume zgolj kot eno od vsebinskih različic taroka, ki je nastala v izjemnih razmerah.

Boris Kobe se je rodil 9. oktobra 1905 v Ljubljani, na tehniški fakulteti v Ljubljani je študiral na oddelku za arhitekturo pri arhitektu Jožetu Plečniku. Ukvarjal se je z načrtovanjem stavb in po koncu druge svetovne vojne s postavitvami javnih spomenikov na Urhu in Ljubelju ter v Dražgošah, načrtoval je pokopališče v Gradcu ter se ukvarjal s prenovo srednjeveškega jedra Ljubljane. Študij risanja je nadaljeval v Parizu med letoma 1930 in 1931 ter se nato vrnil v Ljubljano, kjer je kmalu začel predavati na oddelku za arhitekturo tehniške fakultete in leta 1938 postal mestni inženir – arhitekt. Na začetku leta 1945 so ga zavoljo sodelovanja v Osvobodilni fronti aretirali, februarja pa deportirali v koncentracijsko taborišče Dachau, ga od tam marca premestili v Überlingen in nazadnje aprila v Allach, kjer je ostal do osvoboditve. V tednih po osvoboditvi je doživete grozote prelil na papir v obliki kart taroka. Njegov namen ni bil, da bi se s kartami igralo, ampak da bi upodobile »igro moči« v koncentracijskih taboriščih. Po vrnitvi je postal profesor na akademiji za upodabljajočo umetnost. Deloval je tudi kot ilustrator in oblikovalec. Leta 1977 je prejel Prešernovo nagrado za arhitekturo, slikarstvo, oblikovanje spomenikov, knjižno ilustracijo in pedagoško delo. Umrl je 3. maja 1981.

Namerni napaki

Taboriščni tarok nas še danes presune z močjo človeške volje in kreativnosti tudi v najtemnejših trenutkih obstoja. Set je sestavljen iz 54 kart oziroma risb. Te ohranjajo tradicionalni avstrijski set 22 tarokov in 32 barv, vendar so proporci v velikosti kart spremenjeni. Karte niso tako ozke kot tradicionalne; dolge so šest centimetrov, visoke devet. Tehnika je črnilo in barvni pasteli (barvice in voščenke) – kar se je našlo v taborišču.

Taroki predstavljajo življenje v taborišču. Prvih enajst kart prikazuje prihod v taborišče in razčlovečenje ter osebno higieno in prehranjevanje. Konflikti na teh kartah imajo grenek in ciničen pridih, medtem ko naslednjih osem kart uprizarja kruto nasilje in nehumano obravnavanje taboriščnikov. Set prikazuje tudi tri faze taboriščnega življenja, kot ga je doživel Kobe. Naslednjih sedem kart govori o delu v taborišču v Überlingenu. Zadnje tri upodabljajo konec taboriščnega življenja in požig taborišča v Allachu. Škis (XXII) izstopa iz celotnega seta ter prikazuje moč in solidarnost.


Pri risanju barvnega seta sta se pojavili dve napaki, saj je umetnik pikovo in križevo desetico upodobil kot asa, ki pa ju tradicionalna igra taroka ne pozna. Zaradi te napake se tega taroka tudi ne da pravilno igrati. Splošno sprejeto je, da so napake narejene namerno zato, da se z njimi ne bi igralo. Karte so bile medij, ki je lahko najintenzivneje predstavil globino zgodbe, ki jo je umetnik upodobil. To je torej ples med smrtjo in življenjem in na koncu zmaga življenja.