Kasaška vročica razgrela hipodrom (FOTO)

Skoraj 150 let se je odvrtelo, odkar se je v Prlekiji za konji kasači dvignil oblak prahu, ko so se na 2000 sežnjev dolgi vaški cesti, na skoraj štirih kilometrih torej, pomerili, kateri je najhitrejši. Bilo je namreč že daljnega leta 1874, ko so bile v Ljutomeru, ki upravičeno velja za zibelko kasaštva in konjskih dirk nasploh pri nas, prve uradne konjske dirke na slovenskih tleh. Od tedaj, vse od konca 19. stoletja, nepretrgano potekajo vsako leto – tega prestižnega športa, ko zaplešeta plemeniti kasač in njegov voznik, nista ustavili in prekinili ne vojni ne najbolj nedavno pandemija. In nič drugače ni bilo minulo nedeljo, ko se nad ljubljanskim hipodromom Stožice niso zbrali le nevihtni oblaki, ki so se za prevlado prerekali s soncem, še dodatno ali morda še bolj naelektreno je bilo tamkajšnje ozračje zaradi 11. kasaške prireditve letošnje tekmovalne sezone.

Iz roda v rod

Na tribunah ljubljanskega hipodroma se zaradi koronskih omejitev sicer ni trlo nekaj tisoč ljubiteljev konj in konjskih dirk, tokrat so prišli le najbolj goreči oboževalci in družine s svojimi tekmovalnimi konji. Celotne družine, tudi po več generacij, saj se, kot je razložil Janez Dolinšek iz hlevov Peški, vzreja plemenitih konj in kasaštvo najpogosteje prenašata iz roda v rod. »Nekdaj so v Ljutomeru, pa tudi kje drugje, za doto nevesti dali plemensko kobilo,« pove Dolinšek, ki je na tokratno dirko prišel s kar sedmimi konji, na progi pa ni tekmoval edini, iz njegove družine so namreč dirkali tudi zet in hči ter na ponijih oba vnuka, za piko na i pa ni manjkala niti navijaška podpora prababice. Podoben prizor najpogosteje večgeneracijskega družinskega popoldneva, osrediščenega okoli ljubezni do konj in dirkanja, pa je bilo mogoče videti na vsakem koraku. Na od tribun nasprotni strani hipodroma se je trlo prikolic za konje. Nekateri so konje pripravljali na dirko, drugi so spremljali dogajanje, ali sloneč ob ograji ali sede na taborniških stolčkih, ki so jih prinesli s sabo. Vozniki so se oblačili v kombinezone, pod katerimi se je skrival hrbtni ščitnik, konje, tiste, ki jih je čakal štart, so vpregali v dvokolesne gige ali, kot jim rečejo sami, sulkije, s posebnimi ščitniki pa so tem dragocenim živalim, ki dosegajo ceno tudi do 100.000 evrov, pred dirko zaščitili noge. Ob velikih in močnih kasačih pa še majhni, prikupni poniji, nekateri z grivami, spletenimi v kitke, s katerimi so se pomerili otroci.

Devet dirk, od tega zadnja med francoskimi kobilami, najodličnejšimi in največjimi zaslužkaricami. Vmes pa še dirka ponijev. Skupno se je po mivkastem krogu hipodroma zagnalo 74 kasačev, 2100 metrov pa je bila najpogostejša razdalja, ki so jo konji z vozniki premagovali v osmih od devetih točk sporeda. In tudi tisti, ki morda ni konjski strokovnjak, je že hitro padel v ritem, začutil napetost in opazil, kako se iz dirke v dirko med seboj merijo boljši, hitrejši konji, ki v tem kilometrskem krogu dosegajo hitrosti tudi do okoli 50 kilometrov na uro.

Povabilo vrtcem

Proga je bila pripravljena. Podobno kot na smučišču smučarsko pisto zgladi ratrak, je pred vsako dirko mivko na hipodromu zgladil traktor, poškropili so jo z vodo in ponovno zravnali. Le tako namreč zasujejo luknje od kopit, kar prepreči pretirano poskakovanje sulkija in poškodbe živali. Prej ogreti konji so se z vozniki na sulkijih podali na dirkališče in se postopno v hoji postrojili za vozečim predelanim štartnim avtomobilom, ki je kot krila razširil rampo po celotni širini proge. Pričakovanje se je stopnjevalo, vsa pozornost pa je bila na uri na avtu, ki je odštevala sekunde do začetka. In ko se naposled izteče še zadnja sekunda, avto pospeši, prav tako za njim konji. Rampa se zloži, avto zapelje na stran in dirka za mesta se začne! Odmevajo le še topot kopit, ki za sabo v zrak mečejo kepice mivke, in drdranje koles. Na trenutke se konji z vozniki zberejo v tako tesno skupinico, da gledalci z naraščajočo napetostjo pogledujejo, ali se bodo kolesa dveh sulkijev morda zadela. Kar se lahko zgodi! Kot tudi, bog ne daj!, nesreče! Konjske nozdrvi plahutajo, njihova žilava telesa pa se z vsakim pretečenim metrom bolj znojno lesketajo, ko jim, ker vsaka žival vloži vso svojo energijo v ta dobra dva kilometra, dlako skoraj pobeli belkasta pena napora. In tako do finiša, zadnjih nekaj metrov, ko lahko o zmagovalcu odloči tudi le dolžina gobca.

Že to nedeljo je bilo napeto, čeprav je bila ta dirka, roko na srce, zgolj uvod v vrhunec tekmovalne sezone, ki se neusmiljeno približuje. Manj kot en mesec nas namreč še loči do dirke vseh dirk, do velikega derbija na prvo septembrsko nedeljo, ki jo skoraj tako neučakano kot vozniki, trenerji in rejci pričakujejo tudi konji. Na njem se namreč pomerijo najboljši štiriletniki, kar je za tekmovalnega kasača vrhunec kariere. A čeprav bo v osrčju tega dne vsekakor konjsko dirkanje, bo to tudi dan zabave za mlado in staro ter dan, posvečen ljubezni do konj.

Vabila na derbi, obogaten z bogatim spremljevalnim programom najrazličnejših animacij za otroke in delavnic, bodo namreč dobili tudi ljubljanski (morda pa širše) vrtci in nižji razredi osnovnih šol, na tribunah pa se bo, tako pričakujejo in upajo organizatorji, trlo do 5000 ljudi. Vsekakor torej dogodek, po kakršnih se nam po puščobnem in samotnem letu in pol že pošteno kolca.